Je naš šolski sistem dovolj prijazen do otrok z disleksijo?

Strokovnjakinja med drugim o tem, kako prožen in odprt je naš šolski sistem do otrok z disleksijo.

Večkrat je bilo govora, da naš šolski sistem potrebuje izboljšave, a običajno je ostalo le pri besedah. Vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti odločevalci, je predvsem, kako narediti šolanje otrok bolj učinkovito, meni dr. Vesna Radonjić Miholič, specialistka klinične psihologije in občasna strokovna sodelavka na Inštitutu za disleksijo.

Eden izmed ključnih izzivov je predvsem pomanjkanje časa in razumevanja, meni sogovornica, ki se pri svojem delu srečuje s posamezniki z disleksijo. Ti bi s strani učiteljev in ostalih strokovnih delavcev potrebovali še več pozornosti in predvsem razumevanja.

“Cilj bi moral biti, da disleksijo razumejo vsi pedagogi in da prilagajajo učne metode in tehnike otrokovim posebnostim in sposobnostim. Otroku je treba pomagati, da napreduje v svojem tempu na sebi primeren način,” je prepričana strokovnjakinja.

Meni, da bi učitelji potrebovali nenehno izobraževanje. To bi jim olajšalo, da bi bolje razumeli svoje učence in razvili metode, ki bi spodbudile čim več otrok, da pridobijo znanja in jih uspejo uporabljati v vsakodnevnem življenju.

“Le predstavljajte si, kje bi bila meja ustvarjalnosti, originalnosti, ustvarjanja rešitev za raznovrstne izzive vsakodnevnega življenja, če bi šolski programi spodbujali in podpirali posebne sposobnosti dislektikov. Danes se v razvitih deželah, še posebej v Angliji in ZDA, trudijo prepoznati in ustvarjati pogoje, da ti posamezniki ustrezno razvijajo dragocene sposobnosti,” razlaga strokovnjakinja.

Ključne že posebne prilagoditve

Za šolarje z disleksijo so pogosto neprecenljive že posebne prilagoditve, kot so prednost ustnemu preverjanju znanja, kjer ni časovnih pritiskov, upoštevanje lastnih rešitev, včasih pa sta lahko odločilna že velikost in oblika znakov.

“Vsak posameznik mora zase najti najbolj učinkovit slog učenja, ki se lahko od predmeta do predmeta razlikuje. Učiteljeva naloga je, da spodbuja učenčev napredek od stopnje, ki jo dosega, ga vzpodbuja k iskanju in preizkušanju učnih slogov, ki njemu najbolj ustrezajo, opazuje njegov napredek, pohvali prizadevanja in dosežek ter vzpodbuja prizadevanja,” omeni sogovornica.

Ob tem poudari, da pri otrocih do začetka šolanja le redko odkrijejo prisotnost disleksije. Med šolanjem jih po ocenah strokovnjakov ugotovijo le dobro petino. Mnogi posamezniki po svetu nikoli ne prepoznajo disleksije. Nekateri nanjo pomislijo šele, ko prebirajo poljudne članke, ki jih je vse več, ali ko se srečujejo s težavami otrok med šolanjem.

Zgodnja diagnostika je zelo pomembna. Tako za osebo samo in njene svojce kot tudi za pedagoge. Na ta način namreč lažje razumejo nekatere posebnosti. “Vedeti moramo, da disleksija ni enovita in da se posamezniki z disleksijo med seboj razlikujejo glede na znake – nihče nima vseh ali pa so ti različno izraženi. Pomembno je iskanje in podpiranje močnih plati, iskanje kompenzacijskih strategij ali podpora s prilagojenimi programi in dodatno podporo – zvočnice namesto branja ipd.,” pojasni sodelavka Inštituta za disleksijo.

Od 70. let se je spremenilo le malo

Pozitivno prakso je v 70. letih prejšnjega stoletja pri nas razvil prof. Borut Šali, ki je zasnoval programe za pomoč otrokom z legastenijo. Problematiko je hkrati vključeval v študijske programe. Žal so njegova prizadevanja postopoma izzvenela in sedaj o disleksiji v študijskih programih pedagogov in psihologov najdemo zelo malo.

“O disleksiji moramo več vedeti, jo bolje poznati – tako njena bremena kot tudi prednosti. Potrebovali bi šolo, ki bi otrokom z disleksijo omogočila, da bodo razvijali svoje sposobnosti, prispevali s svojo inovativnostjo in delili svoj način dela z drugimi. Zavedati se je treba, da so ljudje z disleksijo po navadi zelo strastni pri svojih prizadevanjih na področjih, ki jih zanimajo – npr. priljubljeni kuhar Jamie Oliver rad pove, da je skoraj obseden s prizadevanjem, da bi naučil ljudi kuhati na zdrav in preprost način,” nadaljuje sogovornica.

Poudari, da ti otroci potrebujejo veliko motivacije, da lahko vztrajajo in vlagajo napor pri učenju. Zato je pomembno, da v šoli in doma prejmejo tudi pohvale ob uspehu, prizadevnosti ali dosežku. To krepi samozavest in zaupanje vase ob občutju zmagoslavja in zadovoljstvu, da jim je nekaj uspelo. “Bodimo darežljivi s pohvalami in motivacijami ter skromni pri grajah, ukazih, negativnih kritikah, kaznih. Optimalno razmerje med negativnimi in pozitivnimi pripombami, ki še prinaša pripravljenost za korekcije, je 1:5 v prid pohvalam,” meni.

Izogibajmo se splošnim nasvetom

Ob tem specialistka klinične psihologije opozori, da se moramo izogibati prepogostim splošnim nasvetom, naj se osebe z disleksijo bolj potrudijo. “Običajno se te osebe že tako bolj trudijo za šolski uspeh kot njihovi vrstniki. Le v klasičnem izobraževalnem sistemu je njihov dosežek nižji in njihov trud spregledan,” doda.

“Otrok potrebuje čas zase in za šolo. Potrebuje priložnost, da razvija svoje sposobnosti in da dobi priznanja na področjih, kjer je dober. Od staršev potrebuje občutek varnosti in sprejetosti, da mu zaupajo, ga jemljejo resno, mu iskreno in pozorno prisluhnejo ter z njim gojijo odprto in spoštljivo komunikacijo. Hkrati pa, da mu postavljajo meje, ga vodijo k samostojnosti, spodbujajo k razvijanju odgovornosti in delovnih navad,” sklene sogovornica, ki je z nami delila tudi nekaj najpogostejših napak staršev otrok z disleksijo.