Napake pri vzgoji, zaradi katerih vam otrok ničesar ne pove

Starši lahko z nekaterimi svojimi navadami povzročijo, da se otroci zaprejo vase in ne želijo govoriti o svojih občutkih. 

V nadaljevanju preberite:
– Otroci se redko zaprejo vase čez noč.
– Najprej prisluhnite otroku, šele nato ponudite nasvet, bodite mirni in dovolite otroku, da izrazi svoja čustva.
– Izognite se primerjanju z drugimi, prekinjanju in pogrevanju starih napak.

Vsak starš si želi, da bi se otrok obrnil nanj, ko ima težave, naj gre za šolo, prijatelje ali kakšno napako, ki jo je storil. A zaupanje se ne gradi z velikimi gestami, temveč z vsakdanjimi pogovori in s tem, kako se starši odzovejo, ko se jim otrok zaupa. Otroci se redko zaprejo vase čez noč. Namesto tega postopoma pridejo do zaključka, da se ne splača govoriti o svojih občutkih, če pričakujejo, da jih bodo obsojali ali kritizirali. Tukaj je nekaj starševskih navad, ki lahko otežijo odprto komunikacijo.

Vsak pogovor spremeniti v pridigo

Otroci se pogosto obrnejo na starše, ker želijo, da jih poslušajo, ne pa zato, ker takoj iščejo rešitev. Če se vsako priznanje konča z dolgim poučevanjem o odgovornosti ali življenjskih lekcijah, lahko začnejo iskrenost povezovati z neprijetno izkušnjo. Posledično bodo naslednjič morda raje molčali o tem, kar jih muči. Bolje je, da starši najprej prisluhnejo otroku in šele nato ponudijo nasvet.

Jeza pred pogovorom

Ko otrok prizna napako in se takoj sooči s kričanjem ali jezo, lahko dobi vtis, da iskrenost vedno vodi do neprijetnih posledic. To ne pomeni, da je treba napake ignorirati, ampak da je koristno najprej prisluhniti, kaj se je zgodilo. Miren pogovor pogosto ponuja več prostora za učenje kot burna reakcija. Otrokom bo lažje povedati resnico, če bodo čutili, da se bodo starši najprej potrudili, da jih razumejo.

Zavračanje čustev

Izrazi, kot sta “Saj ni nič takega” ali “Nimaš razloga za žalost”, so pogosto mišljeni kot tolažba za otroka, vendar lahko imajo nasproten učinek. Kar se odraslim zdi nepomembna zadeva, je za otroka lahko zelo pomembna. Če se to pogosto dogaja, lahko pridejo do zaključka, da nima smisla, da jih delijo z drugimi. Priznavanje otrokovih čustev ne pomeni, da se strinjate z vsem, ampak da pokažete, da jih razumete.

Primerjanje z drugimi

Starši včasih primerjajo otroka z njegovimi sorojenci ali vrstniki, da bi ga spodbudili k spremembi. Tovrstne primerjave pa imajo pogosto nasproten učinek in lahko škodujejo otrokovi samozavesti. Namesto da bi otrok odkrito spregovoril o svojih težavah, jih bo morda začel skrivati, da bi se izognil nadaljnjim primerjavam. Bolje je, da se osredotočite na njegov napredek kot na dosežke drugih.

Prekinjanje

Otroci včasih potrebujejo več časa, da pojasnijo, kaj se je zgodilo in kako se počutijo. Če jih starši pogosto prekinjajo ali dokončujejo njihove stavke, lahko dobijo vtis, da jih pravzaprav nihče ne posluša. Potrpežljivost med pogovorom otroku kaže, da je njegovo mnenje pomembno. Včasih je največja podpora preprosto to, da ga poslušamo do konca.

Izkoriščanje napak za oživljanje preteklih napak

Če starš med prepirom kasneje omeni napake, ki mu jih je otrok zaupal, se lahko to zaupanje omaja. Otrok lahko tako sklepa, da bo njegova iskrenost nekega dne uporabljena proti njemu. Opominjanje na pretekle napake bo prej vzbudilo strah kot željo po spremembi. Otroci bodo lažje odprli, če bodo čutili, da so njihove skrivnosti varne in ne bodo uporabljene kot očitek v novem prepiru.