V nadaljevanju preberite:
– Potovanje z dojenčkom ni za tiste s šibkimi živci, vendar lahko že malo načrtovanja zelo pomaga.
– Vnaprej načrtujte postanke, da se bo dojenček lahko razgibal in se boste izognili izbruhom joka med potjo.
– Pametno spakirajte in se pripravite na morebitne težave, da bo na poti manj stresa.

Vnaprej načrtujte postanke za razgibavanje

Dojenčki in malčki med potovanjem veliko časa preživijo omejeni na majhen prostor, pa naj bo to v avtosedežu, vozičku ali nosilki. Po nekem času si želijo, da bi se lahko nekoliko pretegnili in to običajno glasno pokažejo.

Na to se lahko pripravite tako, da vnaprej preverite, kje bi se lahko razgibali ob vaši poti ali v okolici krajev, kjer se boste zadrževali. To so lahko parki, otrokom prijazne kavarne ali celo kakšna trgovina. Lokacije shranite med priljubljene v svoji aplikaciji z zemljevidi. Shranite več možnih postankov, kot jih boste potrebovali. Tako boste imeli vedno pri roki kakšno bližnjo možnost.

S seboj imejte zložljivo odejo za na tla, da boste imeli pri roki nekaj, na kar se lahko usedete ali dojenčka položite.

Vse vnaprej obvestite, da potujete z dojenčkom

Pokličite ali pošljite elektronsko sporočilo vsem, ki jim lahko – letalski družbi, ponudnikom nočitev z zajtrkom, hotelom in restavracijam, kjer imate rezervirano mizo – ter jih opozorite, da potujete z dojenčkom.

Na letalu vam mogoče lahko uredijo prostor v vrsti, kjer je nekoliko več prostora, v hotelu vam priskrbijo otroško posteljico. Različna pravila glede posedanja gostov z dojenčki imajo lahko tudi v restavracijah.

Pred obiskom preverite spletne strani znamenitosti in muzejev. Nekateri ne dovoljujejo otroških vozičkov, druge mogoče niso primerne za obisk z vozičkom.

Pripravite se na to, da boste kaj izgubili

Več stvari kot morate imeti pod nadzorom, večja je verjetnost, da boste kaj izgubili. Na to se pripravite tako psihično kot praktično. S seboj ne jemljite stvari, za katere veste, da ne bi prenesli, če bi jih izgubili.

V kovčke, torbo za plenice in celo otroški voziček namestite naprave, s katerimi lahko sledite predmetom. Letalske vozovnice in vstopnice za muzeje shranite v digitalno denarnico na telefonu. Preverite tudi, ali hotel ponuja digitalni ključ, do katerega lahko dostopate prek telefona.

Spakirajte tudi za najslabši scenarij

Predvidite najhujše in se pripravite na vse, od ekstra polnih plenic do bolezni. S seboj imejte dovolj plenic, pa tudi termometer in zdravilo za zbijanje vročine.

Ne bo škodilo, če boste imeli spakiranih nekaj več krpic iz mikrovlaken, saj so nepogrešljive v marsikateri situaciji. Prav vam lahko pride tudi kakšen odstranjevalec madežev v potovalni obliki.

Bodite realistični

Dejavnosti, naj gre za družinska praznovanja ali sprehod po zgodovinski mestni četrti, načrtujemo tako, da upoštevamo čas za dnevni počitek in večerno spanje. Včasih za večerjo naročimo hrano za s seboj in jo pojemo v hotelu, da lahko dojenček pravočasno zaspi. V enem dnevu naredimo manj, vendar je skupni čas z družino vreden tega.

Ne bojte se narediti tega, kar je potrebno

Dojite, kjer koli želite. Vzemite dojenčka na letalo. Na tla razgrnite odejo in mu dovolite, da se razgiba. Pokličite nastanitev in vprašajte, ali imajo na voljo vse, kar potrebujete. Plenico zamenjajte tudi na tleh v javnem prostoru, če je to najprimernejša možnost. Če potujete sami z otrokom, prijazno prosite zaposlenega pri izhodu za vkrcanje na letališču, naj vam pomaga zložiti voziček.

Prosite za pomoč, kadar jo potrebujete, in naredite vse, kar je potrebno, da bo vaše potovanje čim manj stresno. Velika večina ljudi se bo odzvala prijazno. Tistih, ki se ne bodo, pa vam nikoli več ne bo treba srečati.

V zadnjih letih je uporaba digitalne tehnologije, kot so pametni telefoni, pametne ure in naprave AirTag, za spremljanje otrok postala nekaj običajnega. Čeprav je ta dodaten varnostni ukrep všeč številnim staršem, nekateri otroci naprave za sledenje dojemajo kot poseg v zasebnost. To je lahko občutljiva tema predvsem za mlade, ki si želijo več samostojnosti.

Nedavna raziskava je pokazala, da 86 % staršev, ki so sodelovali v raziskavi, sledi lokaciji svojih otrok. 71 % staršev lokacijo pogosto preverja.

Ali naj za spremljanje otrok uporabljamo digitalne naprave?

Rupa Robbins, doktorica znanosti, otroška psihologinja iz Kalifornije in ustanoviteljica organizacije Tech Positive Parenting, opaža, da številni starši uporabljajo tovrstne naprave in pristope. Izkušnje tako staršev kot otrok so na splošno pozitivne, pravi. Starši so bolj pomirjeni, otroci pa hitreje dobijo dovoljenje, da se sami odpravijo kam brez spremstva odraslih.

David Simonsen, doktor znanosti in licencirani zakonski ter družinski terapevt iz zvezne države Washington, se strinja, da so naprave za sledenje lahko koristne tako za starše kot za otroke. Spominja se družine, s katero je delal in ki je uporabljala takšne naprave. Ko najstnica ob dogovorjeni uri še ni bila doma, jo je mama lahko poiskala in ugotovila, da je pri prijateljici, še preden jo je zajela panika. To ji je prihranilo precej skrbi. Dogodek je bil povod za pogovor o tem, kako lahko v prihodnje bolje komunicirajo.

Kljub temu strokovnjaki opozarjajo, da lahko digitalne naprave za sledenje prinesejo tudi nekatere težave.

Vse naprave za sledenje ne delujejo enako

Dr. Robbins opozarja, da nekateri starši uporabljajo neustrezno vrsto naprave. Naprave AirTag so priljubljene, vendar so zasnovane za iskanje predmetov, ki se ne premikajo pogosto, kot so ključi in torbe. “Posodobitve lokacije so odvisne od bližnjih naprav Apple, zato ne omogočajo zares sprotnega spremljanja,” pojasnjuje.

Stranke dr. Robbins so boljše izkušnje imele s pametnimi urami in telefoni, dobra izbira pa so lahko tudi nosljive naprave, posebej zasnovane za sledenje, na primer zapestnice ali obeski za ključe.

Naprave za sledenje ne nadomeščajo učenja o nevarnostih neznancev

Tudi če starši uporabljajo ustrezno napravo za sledenje, ne smejo misliti, da jim zato otrokom ni treba več razlagati, kako poskrbeti za svojo varnost, opozarja dr. Robbins.

Naprave ne nadomeščajo pogovorov o tem, zakaj se ne smemo nepremišljeno zapletati v stike z neznanci, oddaljiti od odrasle osebe, ki ji zaupamo, ali kršiti družinskih pravil glede osebnih meja in komunikacije, pravi.

Pri majhnih otrocih naprava za sledenje prav tako ne more nadomestiti budnega očesa odgovorne odrasle osebe. Če ima otrok takšno napravo, to ne pomeni, da se lahko starš udobno namesti s knjigo in mu dovoli, da se prosto giblje po igrišču. Naprave so lahko zelo koristne v nujnih primerih, vendar ne nadomeščajo starševskega občutka za nevarnost ali njihove temeljne dolžnosti, da zaščitijo svoje otroke.

Naprave za sledenje lahko ogrozijo zaupanje med starši in otroki

Dr. Simonsen je pri svojem delu opazil, da večina otrok uporabo naprave za sledenje sprejme, če jim ta omogoča več svobode. Dr. Robbins pa je zaznala težave, zlasti kadar starši spremljajo otroka brez njegovega dovoljenja. Prej omenjena raziskava je pokazala, da približno deset odstotkov starševl lokacijo svojih otrok spremlja, ne da bi otrokom to povedali.

Ko otroci odkrijejo napravo za sledenje ali ugotovijo, da so starši na njihovem telefonu vklopili spremljanje lokacije, ne da bi se o tem prej pogovorili z njimi, lahko dobijo občutek, da jim starši ne zaupajo. Lahko se počutijo, kot da jih nekdo ves čas nadzoruje, kar lahko resno omaje zaupanje, opozarja dr. Robbins.

Otroci, ki staršem ne zaupajo, ali menijo, da starši ne zaupajo njim, se redkeje obrnejo na starše, ko naletijo na težavo ali potrebujejo pomoč.

Kako se z otroki pogovoriti o digitalnih napravah za sledenje?

Starši si morajo odgovoriti na vprašanje, zakaj sploh želijo slediti lokaciji svojega otroka. Dr. Robbins pravi, da bo to zanimalo tudi starše, poleg tega spremljanje lokacije otroka verjetno ne bo odpravilo tesnobe, če se starš spoprijema s težavami na področju duševnega zdravja.

Ko se starši z otrokom pogovarjajo o spremljanju lokacije, bi mu morali pomagati razumeti, da je takšna naprava lahko koristna. Pomembno je tudi, da mu omogočijo izraziti svoje mnenje in upoštevajo njegove pomisleke.

Napravo predstavite kot priložnost, ne kot kazen

Dr. Robbins staršem svetuje, naj otroku napravo za sledenje predstavijo kot nekaj, kar mu omogoča več svobode, na primer samostojno pot v šolo ali srečanje s prijatelji v parku. Tako bo otrok verjetneje sprejel zamisel. Starši naj mu pojasnijo, da si lahko z večjo odgovornostjo pridobi več svobode in da mu naprava pri tem pomaga.

Iskreno povejte, kaj vas skrbi glede njegove varnosti

Starši se za uporabo naprav za sledenje pogosto odločijo, ker jih je strah, da bi bil njihov otrok ugrabljen, se izgubil, obtičal nekje brez pomoči ali se znašel v nevarni situaciji z neznanci. To se lahko zgodi tudi najstnikom na družabnih dogodkih. Običajno ne gre za to, da otroku ne bi zaupali, pojasnjuje dr. Robbins. “Otroci se bolje odzovejo na besede: ‘Še vedno se privajam na to, da se samostojno odpravljaš naokrog,’ kot na izjavo: ‘Ne zaupam ti,’” pravi.

Dr. Simonsen dodaja, da je po njegovih izkušnjah uporaba naprav za sledenje veliko bolj povezana z varnostjo kot z nezaupanjem. Ko otroku predstavite to zamisel, je pomembno, da poudarite razliko: otroku morda zaupate, vendar ne morete enako zaupati vsem drugim ljudem.

Prisluhnite otrokovemu mnenju

Dr. Robbins svetuje, naj starši otroke povabijo k pogovoru in jih vprašajo, kaj bi se jim zdelo pošteno in sprejemljivo pri uporabi naprave za sledenje. Številne družine se odločijo za obojestransko deljenje lokacije, kar pomeni, da lahko tudi otroci vidijo, kje so njihovi starši.

Nekateri otroci se najbolje počutijo, če se njihova lokacija spremlja le ob določenih urah, na primer pred poukom in po njem. Morda se lahko s starši dogovorijo, v katerih okoliščinah bodo uporabljali napravo za sledenje.

Dogovorite se za ponovni pogovor

Ko se starši in otroci dogovorijo o podrobnostih, dr. Robbins svetuje, naj določijo datum za ponovni pogovor. Čez teden ali mesec naj skupaj preverijo, kaj deluje dobro in kaj bi bilo treba spremeniti. Tako ostanejo vrata za pogovor odprta, otrok pa dobi občutek, da ima tudi sam nekaj nadzora nad odločitvijo.

Uvajanje naprav za spremljanje lokacije se namreč običajno zgodi v obdobju, ko otroci še niso pripravljeni na popolno samostojnost, vendar morajo začeti vaditi prevzemanje odgovornosti zase, preden se sami podajo v svet.

V nadaljevanju preberite:
– Varnostna pravila: Varujejo telesno in čustveno integriteto.
– Pravila poštenosti in odgovornosti: Učijo razlikovanja med dobrim in slabim.
– Pravila za zdrave navade: Ustvarjajo predvidljivo rutino.
– Pravila vedenja do drugih: Gradijo spoštovanje in meje.
– Pravila za samostojnost: Pripravljajo na odraslost.

Pravila otrokom dajejo občutek varnosti in jim pomagajo razvijati dobre navade. Izpostavljamo pet vrst družinskih pravil, ki so lahko koristna za vsako družino.

Vsaka družina ima svoja pravila, pomembno pa je, da otroci jasno vedo, kaj se od njih pričakuje. Dobro postavljene meje lahko zmanjšajo število sporov in olajšajo vsakodnevno vzgojo, piše Parents.com.

Pravila, ki zagotavljajo varnost

Pravila se nanašajo na telesno in čustveno varnost otrok. Primeri so: “ne odpiraj vrat neznancem” ali “na pohištvu sedimo, po njem pa ne skačemo.“

Prav tako je pomembno, da se otroci počutijo varne, ko izražajo svoja čustva. Zato je dobro določiti pravila. Eno od pravil je lahko: “Vsak lahko pove, kako se počuti, vendar mora pri tem spoštovati druge“.

Pravila, ki učijo poštenosti in odgovornosti

Družinska pravila otrokom pomagajo razlikovati med dobrim in slabim. Preprosta navodila, kot so “govori resnico“, “ne prizadeni drugih namenoma” in “opraviči se, kadar narediš napako“, so lahko temelj primernega vedenja.

Pri tem je pomembno, da se enakih pravil držijo tudi starši, saj se otroci največ naučijo z opazovanjem odraslih.

Pravila za razvijanje zdravih navad

Otrokom ustreza predvidljiv vsakdan, jasna pravila pa jim pomagajo razvijati koristne navade. Primeri so: “po zajtrku si umij zobe“, “umazana oblačila odloži v košaro za perilo” ali “po igri pospravi svoje stvari“.

Ko otroci vedo, kaj in kdaj morajo nekaj narediti, je manj prostora za vsakodnevne prepire in negodovanje.

Pravila vedenja do drugih

Otroci se morajo naučiti deliti, počakati na vrsto in spoštovati meje drugih. Pravili, kot sta “pri igri počakaj na svojo vrsto” in “spoštuj tuje stvari“, jim pomagajo graditi dobre odnose z brati, sestrami in prijatelji.

Pri starejših otrocih je pomembno določiti tudi pravila glede uporabe mobilnih telefonov in drugih naprav. Družina se lahko na primer dogovori, da med skupnimi obroki ne uporabljajo telefonov ali da jih zvečer puščajo zunaj spalnice.

Pravila, ki otroke pripravljajo na samostojno življenje

Družinska pravila bi morala otroke postopoma pripravljati na samostojnost. To vključuje prevzemanje odgovornosti za šolske obveznosti, sodelovanje pri gospodinjskih opravilih in učenje ravnanja z denarjem.

Naloge morajo biti prilagojene otrokovi starosti. Mlajši otroci lahko pospravljajo igrače, starejši pa prevzamejo zahtevnejša gospodinjska opravila in se učijo varčevati z žepnino.

Kako postaviti pravila, ki se jih bodo otroci držali?

Staršem svetujejo, naj sestavijo kratek seznam najpomembnejših družinskih pravil in ga namestijo na vidno mesto, na primer na hladilnik. Pravila morajo biti preprosta, razumljiva in prilagojena starosti otrok.

Dobro je, da otroke vključimo v oblikovanje pravil, saj jih bodo lažje sprejeli, če bodo imeli priložnost izraziti svoje mnenje. Pomembno je tudi pojasniti, zakaj posamezno pravilo obstaja. Namesto da otrokom zgolj prepovemo tek po hiši, jim lahko na primer razložimo, da se lahko pri tem kdo poškoduje.

Ključna je doslednost

Če starši določijo pravilo, se ga morajo držati tudi sami. Ko naredijo napako, je pomembno, da jo priznajo in zanjo prevzamejo odgovornost.

Otrokom je treba vnaprej pojasniti tudi, kaj se bo zgodilo, če bodo pravila kršili. Posledice morajo biti razumne in povezane z njihovim vedenjem. Če na primer naredijo nered, ga morajo pospraviti.

Pravila niso nespremenljiva. Ko otroci odraščajo, jih je treba prilagajati njihovi starosti in potrebam. Namesto prepovedi je bolje uporabljati pozitivno oblikovana navodila. Tako je lahko “pogovarjaj se spoštljivo” učinkovitejše kot “ne preklinjaj“.

Lahko nese krožnike na mizo, pomaga pripraviti večerjo ali sodeluje pri opravilu, ki ga ravno delate. Mira Jakin pravi, da ji je bilo vedno težko gledati otroka, ki je sedel ob strani, medtem ko so odrasli delali. 

Svoja sinova sta z možem vključevala v družinsko življenje. Ko je od doma dobila slive, so jih očistili skupaj. Ko so v stanovanje v tretjem nadstropju nosili drva, je kakšno poleno nesel tudi otrok. Pomembno se ji zdi, da naloga ustreza njegovim zmožnostim in da ob njej začuti, da lahko prispeva.

Opravila nikoli kot kazen

Pri tem opravila ni predstavljala kot kazen. “Nikoli,” pravi o misli, da bi otrok moral za kazen pomagati pri delu. Raje mu je pokazala, kako se kaj naredi, in ga povabila, naj poskusi še sam. Tako sta sinova poleg športnih veščin usvajala tudi povsem praktična znanja: znala sta vrtnariti in kaj skuhati.

“Važno je, da jih navadiš delavnih navad,” poudarja Mira. Po njenih izkušnjah se to začne pri majhnih, običajnih opravilih, ki jih družina opravi skupaj.

Mira Jakin je slovenska paraolimpijka in dolgoletna reprezentantka v sedeči odbojki. Z možem Jordanom otrokom po šolah predstavljata parašport in svoje življenjske izkušnje. Več o njuni zgodbi si lahko preberete v prispevku TUKAJ.

Mamina štafeta je rubrika na portalu Mama.Over.Net, v kateri si starši in strokovnjaki podajajo izkušnje in nasvete o vzgoji ter vsakdanjem življenju z otroki. Z njo želimo odpreti prostor za različne poglede in konkretne zgodbe, ki lahko pomagajo drugim staršem. Ta mesec je njena ambasadorka Mira Jakin.

V nadaljevanju preberite:
– Število pozitivnih reakcij mora biti v razmerji 5:1 s številom negativnih reakcij.
– Starši se morajo potruditi, da opazijo in izpostavijo stvari, ki jih otroci delajo prav.
– Osnovno načelo pravila 5:1 je učinkovito v vseh starostnih obdobjih, saj spodbuja učenje in povezanost.

“Starševsko pravilo 5:1 je smernica za gradnjo zdravih odnosov,” razlaga dr. Carla C. Allan, klinična psihologinja in predstojnica oddelka za psihologijo v otroški bolnišnici Phoenix Children’s. “Ko starši dosledno uporabljajo pravilo 5:1, s tem kažejo čustveno regulacijo, zmanjšujejo družinski stres ter pomagajo pri otrocih graditi zaupanje in odpornost. Na začetku se morda zdi vadba tega razmerja nerodna, prisiljena ali celo smešna, vendar so koristi izjemne.“

Kaj je starševsko pravilo 5:1?

O pravilu 5:1 je prvi govoril psiholog dr. John Gottman, ki je preučeval zakonske zveze. Ugotovil je, da je v trajnih odnosih na vsako negativno interakcijo približno pet pozitivnih interakcij. Čeprav so pravilo sprva preučevali pri parih, enako načelo velja tudi za otroke. Uspevajo takrat, ko toplina, spodbuda in povezanost močno prevladajo nad kritiko ali kaznijo, pravi dr. Allan. 

“Na svoje odnose z otroki moramo gledati podobno kot na bančni račun. Nenehno moramo vplačevati pologe za ohranjanje močne povezave, da imamo zalogo, ko moramo narediti dvig v obliki popravkov ali usmeritev,” dodaja dr. Nina Kaiser, licencirana psihologinja in ustanoviteljica centra PRACTICE San Francisco. “Vsi raje dajemo vse od sebe, ko se počutimo povezane in cenjene s strani tistih, ki vodijo igro. To velja za nas odrasle in velja tudi za naše otroke.“

Kako uporabiti pravilo 5:1 v praksi

Za večino staršev uveljavitev pravila 5:1 pomeni zavestno prizadevanje, da v svoje dni vnesejo več pohval, pozitivnih povratnih informacij in priložnosti za kakovostno skupno preživljanje časa, pravi dr. Kaiser. Starši se morajo potruditi opaziti in izpostaviti stvari, ki jih otroci delajo prav. To še posebej velja za njihovo pozitivno vedenje. Če ste veliko popravljali vedenje otrok med njihovo medsebojno interakcijo, dr. Kaiser predlaga, da komentirate tudi takrat,  ko se otroci dobro razumejo ali se lepo igrajo skupaj.

Cilj je zavestna naravnanost h kakovosti pozornosti, ki jo starši namenjajo svojim otrokom. Naravna pristranskost do negativnosti pomeni, da je treba razvijati samorefleksijo in premišljeno prakso, ki zagotavlja, da pozitivnih interakcij ne zasenčijo trenutki opozarjanja na napake. 

Kako lahko pravilo 5:1 izboljša vaš odnos z otroki

Ko je večina interakcij pozitivnih, dr. Allan pravi, da se otroci počutijo varne in podprte. To ustvarja temelje za rast in učenje. “Močan, negujoč odnos prav tako zmanjšuje potrebo otrok po neprimernem vedenju za pritegnitev pozornosti,” dodaja. Vsakodnevne interakcije imajo globok vpliv na pripravljenost otrok za sodelovanje in ustrežljivost, pravi dr. Allan. Če vzgajate predvsem skozi negativne interakcije, lahko vaši otroci začnejo nagajati ali postanejo skrivnostni, vi pa lahko izgubite verodostojnost.

“Naš odnos je naš najboljši vzvod pri otrocih,” pravi Olivia Bergeron, psihoterapevtka, starševska svetovalka in ustanoviteljica Mommy Groove Therapy & Parent Coaching. “Če imajo starši in otroci močan, povezan odnos, bodo naši otroci veliko raje sledili našemu vodstvu. Naučijo se nam zaupati. Nismo na nasprotnih bregovih. To bistveno olajša starševstvo, saj omejuje boje za premoč in konflikte.“

Otroci, ki odraščajo s starši, ki uporabljajo pravilo 5:1, se prav tako naučijo delati prav tudi takrat, ko jih nihče ne gleda, dodaja Bergeron. “Notranje so motivirani za pravilno ravnanje, ker jih ne vodijo zunanji dejavniki, kot je izogibanje kazni ali nezadovoljstvu.“

Kako pravilo 5:1 vpliva na otrokovo samopodobo

Pravilo 5:1 zagotavlja, da starš o otroku izraža pretežno pozitivne misli. “Ta komentar se ponotranji kot njihov notranji glas. Če je ta dosledno sočuten, bodo otroci razvili odpornost in se lažje soočili z neizogibnimi napakami, ki se zgodijo,” poudarja Bergeron.

Prav tako se bodo počutili brezpogojno ljubljene zaradi tega, kar so, in ne zaradi tega, kar naredijo, dodaja. Če pa je njihov notranji glas oster in kritičen, se bodo otroku celo manjši spodrsljaji zdeli katastrofalni in bo v njih videl le dodaten dokaz, da ni vreden ljubezni.

Kako učinkovito je pravilo 5:1 in ali deluje za vse starosti?

Osnovno načelo pravila 5:1 je učinkovito v vseh starostnih obdobjih, saj spodbuja učenje in povezanost. “Malčki se naučijo, da ljubezen njihovih staršev ni odvisna od vedenja, ampak je stalna. Šolarji se naučijo, da njihova vrednost ni odvisna od dosežkov ali sposobnosti, temveč od tega, kdo so kot prijatelji in člani družine. Najstniki se naučijo, da so starši na njihovi strani tudi takrat, ko eksperimentirajo in ko se vpliv vrstnikov krepi, zato ostaja vpliv močan,” našteje Bergeron.

Opozarja, da uporaba pravila 5:1 ni isto kot permisivna vzgoja. Omenjeno pravilo ustvarja podlago za sodelovanje, ko so meje postavljene. Dr. Allan poudarja, da pravilo ni togo in da ga je treba prilagajati z odraščanjem otroka. “Majhni otroci se morda dobro odzivajo na navdušeno, odprto pohvalo,” pravi dr. Allanova. “Najstniki imajo pogosto raje subtilno, iskreno priznanje truda ali sposobnosti. Načelo ostaja enako, vendar bi se moral način izražanja razvijati tako, da ustreza njihovim razvojnim potrebam in želji po avtonomiji.“

V nadaljevanju preberite:
– Teorija devetih minut pravi, da so najpomembnejše tri minute po tem, ko se otrok zbudi, tri minute po tem, ko se vrne domov iz šole ali vrtce, in tri minute, preden gre spat.
– Videoposnetek je sprožil mešane odzive.
– Neenotni so si tudi strokovnjaki.

Sara Martinez se je soočala z občutkom materinske krivde. Po nasvet, kako se s tem spopasti, se je obrnila na matere majhnih otrok. Med nasveti, ki jih je prejela, jo je pritegnila “teorija devetih minut”.

Po tej teoriji je v vsakem dnevu devet minut, ki so najpomembnejše za vsakega otroka. Gre za tri minute po tem, ko se otrok zbudi, tri minute po tem, ko se vrne domov iz šole ali vrtca, in tri minute, preden gre otrok spat.

“Gre za to, da ta kratka dnevna druženja z našimi otroki naredimo posebna in prisotna,” je dejala Martinez. V 17-sekundnem videoposnetku je pokazala, kako to teorijo udejanja.

Različni odzivi na objavo

Kot vse na družbenih omrežjih je tudi njen videoposnetek povzročil različne odzive. Na TikToku je eden od komentatorjev, ki podpira ta pristop, zapisal: “Ko pomislim na to, se spomnim le teh časov iz otroštva. Prebujanje, mama, ki me je pobrala iz vrtca, in večerna rutina.“

Drugi je zapisal: “Zgledujem se po tem! Nisem popoln, ampak lahko poskusim biti v teh devetih minutah.“

Drugi so bili manj prepričani. “Zaradi takšnih videoposnetkov se počutim slabo. Zbudil se je pred mano, minile so tri minute, veliko se igram z njim, pred spanjem je vse v tem, da se pripravim na spanje …“

Ena oseba je opazila nekaj, česar mnogi morda ne: “Vsak, ki ima otroke, ve, da 3 minute nikoli niso dovolj.“

Mnogi pa so bili sočutni in preprosto hvaležni za mamino priznanje, ki jim je pokazalo, da toliko ljudi trpi zaradi materinske krivde. “Kot mama s polnim delovnim časom sem to potrebovala,” je dejala ena in priznala: “Počutim se tako krivo, da nisem tam za svoje otroke 24 ur na dan, 7 dni v tednu.“

Kaj pravijo strokovnjaki?

Newsweek je strokovnjake vprašal, kaj menijo o tej teoriji. Odzivi so bili enako raznoliki. Stacy McCann iz Present Parent Coaching Services je v tem pristopu videla veliko pozitivnih stvari. “Rutine so za otroke neverjetno pomembne, najbolj rutinski deli njihovega dne pa so jutro, čas za spanje in čas po šoli,” je dejala McCann. “To so tudi trenutki, ko so otroci precej ranljivi – v teh časih so lahko utrujeni, preveč stimulirani ali preobremenjeni. Ko se torej otroci lahko zanesejo na starše, da bodo zadovoljili njihove potrebe v teh treh ključnih trenutkih, jih vodili skozi rutine in jim bili na voljo za podporo v primeru kakršnih koli čustev, je potencial za navezovanje stikov ogromen.“

Helen Neale, usposobljena terapevtka in strokovnjakinja za starševstvo pri KiddyCharts, meni, da je ideja za njen okus nekoliko preveč sladkobna. “Najpomembnejši čas, ko so naši otroci prisotni, je takrat, ko nas potrebujejo in želijo, da jih poslušamo,” je povedala za Newsweek. “Vsak otrok je drugačen, ne glede na to, ali je nevrodivergenten, nevrotipičen ali nekje vmes. Najpomembneje, kar lahko storimo za svoje otroke, je, da smo empatični, poslušamo in jim dovolimo avtonomijo, kjer koli je to mogoče.“

“Prihod otroka iz para naredi trikotnik in to lahko deluje povezovalno ali razdiralno. Lahko povezuje, zbliža, ustvari novo enoto ali pa oteži življenje, obremenjuje in razdre par.” nam je na vprašanje, zakaj se nekateri pari po prihodu otroka zbližajo, drugi pa oddaljijo, pojasnila psihoterapevtka Tina Bončina, dr. med., ki bo imela kmalu delavnico posebej za nove in bodoče starše.

Dodaja da bo kot vedno situacija izpostavila tako šibke kot močne točke odnosa: “Pomembno je vedeti, da gre mama drugače v simbiozo z otrokom kot oče, saj se je z njim povezovala vseh devet mesecev, ko ga je nosila v sebi, medtem ko ga oče začuti bolje šele, ko ga drži v rokah. Skupaj pa se učita, kako biti starša. Kako prepoznavata potrebe dojenčka in kako nanje reagirata. Sprva je mama tista, ki zadovolji več teh potreb in to na račun tega, da zanika svoje. In v tem obdobju je na očetu, da poskrbi za to.”

Zanimalo nas je tudi, kaj lahko partnerja naredita še pred rojstvom otroka, da bo prehod lažji. “Partnerja se lahko pogovarjata o tem, kako si predstavljata, da bo izgledala njuna družina. Pa ne samo o vozičku, sobi, počitnicah. Kaj jima bo v izziv, česa se bojita, česa veselita. Dobro je, da preživita nekaj časa s prijatelji, ki že imajo otroka in da opazujeta in se pogovarjata z njimi, kaj je tisto, kar jim je težko,” nam je odgovorila. 

Pojasnjuje, da je lahko biti dober starš, ko si naspan, imaš dovolj časa in denarja ter je otrok zdrav: “Ko pa že mesece spiš samo po koščkih, otrok joka, partnerjeva služba zahteva veliko časa in sta oba izčrpana, pa je to strašno stresno. Pomembno se je na to pripraviti in se pogovarjati o tem, kakšen partner bom, ko bom izčrpan. Pogajanja, dogovarjanje in prilagajanje so potrebni na tedenski ravni. Kar je bilo prav prejšnji teden, morda ta teden ne deluje več.”

To je formula za uspeh 

V izogib temu, da ne boste pozabili nase in na odnos med partnerjema, je po izkušnjah psihoterapevtke potrebno prevetriti pričakovanja: “Kar nekaj mesecev (včasih tudi let) ni toliko časa za odnos kot prej. Pogosto date night dolgo ni izvedljiv. Meni je všeč izraz mikrointima. Ali se lahko poveževa za 15 minut? Se lahko dotakneva, brez da je to uvod v spolnost? Kako pa se poveževa, da to BO uvod v spolnost? Se pohvaliva, nasmejiva, se poslušava? Pomembno je, da obstaja tudi prostor za pogovor in stik, kjer nista starša, ampak sta ženska in moški.”

Kadar se partnerja lahko zaneseta en na drugega in razvijeta občutek, da se podpirata in da nihče ni sam v tej situaciji, je to po besedah dr. Bončina formula za uspeh. Pri tem je po njenih navedbah pomembo, da ne štejeta opravil v smislu, kdo je zamenjal več plenic, temveč upoštevata tudi psihične obremenitve kot so odgovornost, načrtovanje, predvidevanje, skrb…

“Te manj otipljive stvari so najpogosteje vzrok obtoževanju in zameram. Drobne negativne izkušnje se vztrajno kopičijo: za vse sem sama, ne vidiš, kaj vse delam, samo na otroka gledaš, moje potrebe ti niso pomembne, jaz moram na vse misliti… To so interpretacije dogajanja in ne dejstva. Utrujen človek hitro narobe razume situacijo. Tako da je vse potrebno na glas izreči in preveriti. Če tega ne znajo skomunicirati, potem postane vse skupaj ena sama obremenitev in ne družina,” je sklenila. 

Dr. Tina Bončina bo bodoče starše pričakala tudi na dogodku Hura! NOSEČKA, kjer bo spregovorila o poporodnem obdobju in spremembah, ki jih prihod dojenčka prinese v družinsko dinamiko, obiskovalce pa čaka še vrsta zanimivih predavanj in praktičnih delavnic. Dogodek bo v petek, 18. septembra 2026, od 15.30 do 20.00 v hotelu Four Points by Sheraton Ljubljana Mons, bodoče starše čakajo tudi bogata darila, prijavite pa se lahko TUKAJ. 

V nadaljevanju preberite:
– Otroci se redko zaprejo vase čez noč.
– Najprej prisluhnite otroku, šele nato ponudite nasvet, bodite mirni in dovolite otroku, da izrazi svoja čustva.
– Izognite se primerjanju z drugimi, prekinjanju in pogrevanju starih napak.

Vsak starš si želi, da bi se otrok obrnil nanj, ko ima težave, naj gre za šolo, prijatelje ali kakšno napako, ki jo je storil. A zaupanje se ne gradi z velikimi gestami, temveč z vsakdanjimi pogovori in s tem, kako se starši odzovejo, ko se jim otrok zaupa. Otroci se redko zaprejo vase čez noč. Namesto tega postopoma pridejo do zaključka, da se ne splača govoriti o svojih občutkih, če pričakujejo, da jih bodo obsojali ali kritizirali. Tukaj je nekaj starševskih navad, ki lahko otežijo odprto komunikacijo.

Vsak pogovor spremeniti v pridigo

Otroci se pogosto obrnejo na starše, ker želijo, da jih poslušajo, ne pa zato, ker takoj iščejo rešitev. Če se vsako priznanje konča z dolgim poučevanjem o odgovornosti ali življenjskih lekcijah, lahko začnejo iskrenost povezovati z neprijetno izkušnjo. Posledično bodo naslednjič morda raje molčali o tem, kar jih muči. Bolje je, da starši najprej prisluhnejo otroku in šele nato ponudijo nasvet.

Jeza pred pogovorom

Ko otrok prizna napako in se takoj sooči s kričanjem ali jezo, lahko dobi vtis, da iskrenost vedno vodi do neprijetnih posledic. To ne pomeni, da je treba napake ignorirati, ampak da je koristno najprej prisluhniti, kaj se je zgodilo. Miren pogovor pogosto ponuja več prostora za učenje kot burna reakcija. Otrokom bo lažje povedati resnico, če bodo čutili, da se bodo starši najprej potrudili, da jih razumejo.

Zavračanje čustev

Izrazi, kot sta “Saj ni nič takega” ali “Nimaš razloga za žalost”, so pogosto mišljeni kot tolažba za otroka, vendar lahko imajo nasproten učinek. Kar se odraslim zdi nepomembna zadeva, je za otroka lahko zelo pomembna. Če se to pogosto dogaja, lahko pridejo do zaključka, da nima smisla, da jih delijo z drugimi. Priznavanje otrokovih čustev ne pomeni, da se strinjate z vsem, ampak da pokažete, da jih razumete.

Primerjanje z drugimi

Starši včasih primerjajo otroka z njegovimi sorojenci ali vrstniki, da bi ga spodbudili k spremembi. Tovrstne primerjave pa imajo pogosto nasproten učinek in lahko škodujejo otrokovi samozavesti. Namesto da bi otrok odkrito spregovoril o svojih težavah, jih bo morda začel skrivati, da bi se izognil nadaljnjim primerjavam. Bolje je, da se osredotočite na njegov napredek kot na dosežke drugih.

Prekinjanje

Otroci včasih potrebujejo več časa, da pojasnijo, kaj se je zgodilo in kako se počutijo. Če jih starši pogosto prekinjajo ali dokončujejo njihove stavke, lahko dobijo vtis, da jih pravzaprav nihče ne posluša. Potrpežljivost med pogovorom otroku kaže, da je njegovo mnenje pomembno. Včasih je največja podpora preprosto to, da ga poslušamo do konca.

Izkoriščanje napak za oživljanje preteklih napak

Če starš med prepirom kasneje omeni napake, ki mu jih je otrok zaupal, se lahko to zaupanje omaja. Otrok lahko tako sklepa, da bo njegova iskrenost nekega dne uporabljena proti njemu. Opominjanje na pretekle napake bo prej vzbudilo strah kot željo po spremembi. Otroci bodo lažje odprli, če bodo čutili, da so njihove skrivnosti varne in ne bodo uporabljene kot očitek v novem prepiru.

Poletje je čudovit letni čas, otroci nimajo šole, na pavzi so tudi mnoge dejavnosti. Za številne starše je lahko poletje tudi naporno, saj želijo otroke ves čas animirati in se čutijo dolžne, da jim zapolnijo vsak trenutek dneva.

Če se otroci dolgočasijo, imajo starši takoj slabo vest, pogosto posegajo tudi po monitorjih. Če boste otrokom dovolili, da jim je dolgčas, boste naredili veliko dobrega. Tako zase kot za otroke. 

Dolgčas je gnojilo za možgane

Kadar je otrokom dolgčas, postanejo ustvarjalni, smo na našem portalu že pisali. Ozirajo se naokoli, da bi našli nekaj, kar bi pritegnilo njihovo pozornost in domišljijo. Tako se pogosto zaposlijo z igračami ali pa risanjem. To pomeni, da dolgčas spodbuja ustvarjalno razmišljanje ter ustvarjanje. “Dolgčas naredi vašim možganom to, kar uteži naredijo vašim mišicam,” je zapisal Thomas Kersting v svoji knjigi Disconnected.

Dolgčas je označil za duševno gnojilo. Kersting zavrača željo staršev, da vsak trenutek otrokovega življenja zapolnijo z nekakšno zunanjo stimulacijo, še posebej elektronsko. Hitro prekomerno učenje, ki se osredotoča na akademsko pripravo, in preobremenjen življenjski slog motita otrokovo sposobnost, da bi bil otrok. Dolgčas je sicer eden človeških občutkov, v katerem nihče posebej ne uživa. Predstavlja nezadovoljstvo in za nekatere globoko utrujenost, nekateri pa se takrat soočajo z nemirom in jezo.

Že danes lahko načrtujete dolgčas

Na portalu Good Inside so dali staršem odlično zamisel, naj načrtujejo dolgčas. To naj bo čas, v katerem nimamo ničesar načrtovanega, nihče nikogar ne zabava in vsi samo … obstajajo.

Otroku povejte za načrtovani dolgčas in mu pojasnite, da je to čas, ko ni nič načrtovano. Zelo verjetno je, da bo otroku to zvenelo dolgočasno, vendar mu povejte, da verjamete vanj in da verjamete, da lahko razume in sprejme neprijetne stvari. Tako bo  pripravljen na dolgočas. 

Pripravite stavek, ki ga boste izrekli, če se bo otrok pritoževal, da mu je dolgčas. Lahku mu rečete:  “Vem, da ti v tem trenutku ni všeč, če ni načrta. To je nač načrtovani dolgčas in če ti je dolgčas, ni s tem nič narobe. Si ustvarjalen otrok in vem, da boš lepo izkoristil ta čas.”

Preberite še: Otrokom je treba dovoliti, da jim je dolgčas

Ko pridejo domov iz šole in so pol dneva preživeli brez nas, se ne moremo pretvarjati, da nas ne zanima, kako so bili v šoli, kaj so počeli, kaj so se naučili … Poleg tega nam na misel pride še milijon drugih vprašanj. Velikokrat pa so odgovori otrok zreducirani na besede, kot so “dobro”, “nič” in “v redu”.

Po eni strani jih moramo razumeti, da so imeli čez dan dovolj šole in si prvi trenutek, ko pridejo domov, ne želijo govoriti o tem. Vendar pa se je včasih treba pogovarjati tudi o stvareh, o katerih nočemo govoriti.

Profesorica Shelbie Witte, ki preučuje izobraževanje mladostnikov in usposabljanje učiteljev, je za Parents.com pripravila nasvete, ki pomagajo vsakemu otroku postati boljši sogovornik. Predlogi za vprašanja se morda zdijo preprosti, vendar so preprost način, da se izognete odgovorom “da” ali “ne”.

Vprašanja naj bodo ustvarjalna

Del težave izvira iz postavljanja vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti z eno besedo. Otroci želijo vedeti, ali se odrasli v njihovem življenju resnično zanimajo za njihov dan. Če vsak dan postavljate ista, rutinska vprašanja, lahko ustvarite vtis, da vas ne zanima. Vprašanja morajo biti bolj specifična, odprtega tipa.

“Kaj je bilo danes najzanimivejše, kar ste počeli?“

“Če bi lahko zavrtel čas nazaj in spremenil način, kako ste danes v šoli nekaj naredili, kaj bi to bilo?“

“Če bi jutri odločal, kaj bi se učili, kaj bi to bilo?“

Naj vas vodi njihova radovednost

Čeprav je za odrasle pomembno, da postavljajo vprašanja, ki izražajo pristno zanimanje, je enako pomembno, da se primerno odzovete na njihova vprašanja. Ko vprašajo “zakaj?”, ne odgovorite “Ker sem jaz tako rekel!“. Ko redno “dušite” vprašanja, otrok izgubi voljo do radovednosti. Poskusite z “Dobro vprašanje. To mislim jaz …” ali “Lahko se pogovorimo, zakaj je to pomembno …“

Razmišljajte na glas

Ko na glas govorimo o svojih mislih, otrokom pokažemo, kako delujejo možgani in kako se rešujejo problemi.

“Ste se kdaj vprašali, zakaj mačke predejo?“

“Ali misliš, da lahko mešam suhe in mokre sestavine za torto?“

Na ta način otroke spodbujamo, da poslušajo svoj notranji glas – in da zaupajo vprašanjem, ki se nam pojavljajo, ne glede na to, kako absurdna se nam zdijo.

Iščite odgovore na vprašanja

Priznati, da ne poznate odgovora, je lahko nerodno, še posebej, ker otroci pogosto pričakujejo, da bodo njihovi starši vedeli vse. Ko pa se to zgodi, ni dovolj, da samo rečete “ne vem“. Pomembno je, da otrokom pokažete, kako najti odgovore – v navodilih, v receptu, na internetu itd.

Povejte jim, da obstajajo vprašanja, ki nimajo enega samega preprostega odgovora. Lahko jim razložite, da bo morda potrebnih več iskanj in da ni dobra ideja, da kar sprejmete prvi odgovor, ki se pojavi.

Kar sem slišal/a, je bilo …

Otroci imajo lahko težave z artikulacijo tega, kar jih zanima ali bega. Zato je aktivno poslušanje ključnega pomena. Če vas zmede to, kar slišite, namesto da rečete “Ne razumem, kaj praviš“, lahko ponovite, kar ste slišali, in nato vprašate: “Ali želiš to povedati?“

Če vaš otrok ne odgovori na vprašanje natančno – tudi če se oddaljuje od teme – lahko poveste, kaj vam je najbolj izstopalo, da pokažete, da poslušate. Izogibajte se opravljanju več nalog hkrati, ko vas otroci sprašujejo. Odložite telefon, vzpostavite očesni stik in postavite nadaljnja vprašanja. Tako bodo otroci tudi v prihodnje k vam prišli z vprašanji.

Spodbujanje otrok, da izkoristijo svojo radovednost, ob spoštovanju njihovih potreb, omejitev in strahov, lahko močno vpliva na njihovo sposobnost postavljati in odgovarjati na vprašanja, ali pa jim vsaj da samoazvest, da poskusijo.