Stvari, ki jih otroci “poberejo” od odraslih, ne da bi se ti zavedali

Včasih se ne zavedamo, da se otroci veliko več naučijo skozi to, kar vidijo, kot skozi to, kar se jim trudimo povedati.

Starši se trudimo vcepiti otrokom vse, kar morajo vedeti. Po svojih najboljših močeh jih učimo, kar se nam zdi pomembno zanje in za njihovo življenje. Čeprav pogosto mislimo, da jim moramo povedati, kaj želimo, da se naučijo in si zapomnijo, se veliko bolj učijo iz tega, kar počnemo in kako se obnašamo v določenih situacijah.

Nekatera sporočila posredujemo otrokom, ne da bi se tega sploh zavedali. Tukaj so tri stvari, ki se jih otroci naučijo od nas, odrasli pa jih redko opazijo.

Kako zlahka ali težko ostanemo mirni

Če se kot posamezniki in kot starši zlahka razjezimo ter izgubimo živce, bodo naši otroci to prepoznali in to odražali v svojem vedenju. Ko ne zadovoljimo lastnih potreb, nimamo veliko dati drugim. Ko smo utrujeni in nimamo energije, se je veliko težje spopasti z izbruhi naših otrok. Pomembno je, da smo prizanesljivi do sebe, ko nismo “popolni”, ko delamo napake ali ne moremo imeti vsega pod nadzorom. Odpustite si, ker kričite in počnete vse ravno nasprotno od tega, kar veste, da bi morali. Dajte vse od sebe.

Otroci lahko v nas sprožijo nerešena čustva. Sprejmite dele sebe, ki vas še vedno bolijo. Priznajte in sprejmite svoja čustva iz preteklosti brez obsojanja in dajte otroku v sebi vso ljubezen in potrditev, ki je ni nikoli prejel. Vadite, kako se izogniti paniki. Naučite se, kako mirno predelati situacije, saj boste tako otroku dali zgled, kako predelati to, kar čuti.

Kako razumna so vaša pričakovanja?

Pri majhnem otroku so izbruhi jeze posledica nakopičenega stresa, ko se spopada z vsemi dražljaji. Tudi ko otroci že znajo izraziti z besedami svoje potrebe, njihovi možgani še vedno ne morejo ubesediti močnih čustev. Izbruh jeze je način telesa, s katerim si povrne ravnovesje. Zato se izbruhi jeze običajno pojavijo, ko so otroci utrujeni ali v zelo živahnem družabnem okolju.

Pomembno si je zapomniti, da otroci tega ne morejo nadzorovati in v tem ne uživajo. Njihov izbruh jeze je običajno sporočilo, signal, klic na pomoč. Ko se otrokovi možgani razvijajo, postajajo bolj sposobni ubesediti svoja čustva in potrebe. Če torej začnemo s spoznanjem, da dvoletnik ni slab ali poreden, ampak raziskuje svet, potem stvari vidimo z drugačne perspektive. Ta empatija spremeni vse.

Koliko komuniciramo z njimi?

Otroka lahko prisilite k ubogljivosti in zlomite njihovo voljo ter temu rečete spoštovanje. To ni pot, ki jo želite ubrati. Povezanost in ljubezen sta najpomembnejša. Pomembno je, da se z otrokom povežete. Najboljši način za to je, da vzpostavite očesni stik in globoko vdihnete, preden začnete komunicirati. Ko kričimo, tega ne storimo, ampak želimo le sprostiti svojo jezo. Pri tem pa otrok trpi.

Nežna in kakovostna komunikacija dela čudeže

Poskusite uporabiti naslednje stavke:

 “Razumem, da si utrujen. Potrebuješ objem in poljub?“

“Rad te imam, ampak odgovor je ne.“

“Razumem, da si razburjen, ker si utrujen, ampak takšno vedenje ni sprejemljivo.“

“Rada te imam in verjamem, da lahko najdeva spoštljivo rešitev.”

Če se z izbruhi jeze spopadate na ta način, bo to pozitivno in močno vplivalo na vašega otroka.