To je skupno staršem, ki vzgajajo močne mladostnike

Kako pomembno je, da ima najstnik dober odnos z odraslim, ki ga razume in mu stoji ob strani?

Pogovarjali smo se z mamo dveh mladostnikov in direktorico Mladinskega centra Nova Gorica mag. Jano Kruh, ki je že od začetka poklicne poti povezana z otroki in mladimi. Med drugim je deset let delala kot učiteljica razrednega pouka v osnovni šoli, kasneje pa kot svetovalka na Zavodu RS za šolstvo sodelovala z učitelji in drugimi strokovnimi delavci osnovnih ter srednjih šol. Ukvarjala se je predvsem z usmerjanjem otrok s posebnimi potrebami, mladim pa svetovala, kako se učinkovito učiti in premagovati učne težave.

Zadnja leta ima kot direktorica mladinskega centra številne priložnosti za pogovore z mladimi, ki ji omogočajo edinstven vpogled v potrebe, interese in izzive, s katerimi se mladi danes srečujejo. Pojasnila nam je, zakaj je dober odnos z najstnikom tako zelo pomemben, pa tudi, kje imamo starši danes največje izzive.

Zakaj je odnos z najstnikom tako pomemben?

Najstniki so v posebnem in zahtevnem življenjskem obdobju, v katerem se v njihovih glavah dogaja marsikaj. Njihovi možgani še niso popolnoma razviti. Res je, da se možgani razvijajo celo življenje, vendar prav v mladostništvu potekajo najintenzivnejše spremembe, zaradi katerih je to obdobje pogosto eno najzahtevnejših v življenju.

Zato moramo mladim stati ob strani. Odrasla oseba je v tem času ključna figura, ki mladostniku pomaga prebroditi obdobje s čim manj posledicami. Prav zato je odnos med njimi toliko pomembnejši.

Omenjate možgane. Mogoče kakšen konkreten primer, da bi razumeli njihove možgane?

Nisem ravno kompetentna, da bi se poglobljeno spuščala v samo delovanje možganov, ker nisem s tega področja, vendar strokovna literatura zelo jasno nakazuje določene stvari. Mladostništvo traja približno od 12. do 25. leta, in ko govorimo o možganih, je eden ključnih dejavnikov dopamin. To je osrednji nevrotransmiter, ki se v začetku mladostništva začne pospešeno sproščati in doseže vrh nekje na sredini tega obdobja. Dopamin spodbuja mlade k iskanju ugodja, zato si želijo čim več takšnih občutkov.

V tem času v ospredje stopijo vrstniki, bolj kot odrasli. Če vemo, da se mladostniki intenzivno družijo, da vsi iščejo ugodje in radi raziskujejo, potem lažje razumemo, zakaj se v tem obdobju pojavlja več tveganih vedenj: od preizkušanja mamil in drugih prepovedanih substanc do različnih oblik zasvojenosti. Hkrati je tukaj še tehnologija, ki je že za odrasle izziv, pri mladostnikih pa še posebej, prav zaradi možganskih sprememb in dopamina, ki jih vleče k dejavnostim, ki prinašajo hitro zadovoljstvo.

Drugi pomemben del so prefrontalne možganske strukture, predvsem prefrontalni korteks – sprednji del možganov, kjer analiziramo informacije, ocenjujemo tveganje in uravnavamo reakcije. Tam so tudi izvršilne funkcije, kot so organiziranje, načrtovanje in odločanje. Ta del možganov dozori najpozneje, približno do 25. leta. Če pomislimo na močan vpliv dopamina in na še nerazvit prefrontalni korteks, je jasno, zakaj je v mladostništvu težko reagirati zrelo in premišljeno. Mi, odrasli, smo tisti, ki moramo mladim dobesedno “posoditi” svoj prefrontalni korteks, skupaj z njimi razmišljati o situacijah in jih voditi skozi odločitve. Tako jim pomagamo krepiti del možganov, ki še ni popolnoma razvit.

Pri mladih je zato amigdala, kjer potekajo čustvene reakcije, zelo aktivna in okrepljena. Zaradi tega pogosto odreagirajo burno, impulzivno in intenzivno, brez razmisleka o posledicah, tudi če se zavedajo, da je nekaj tvegano. Dopamin jih vleče k občutku ugodja, nezrel prefrontalni korteks pa težje zavira impulze. Prav te spremembe v možganih so ključne za razumevanje, zakaj mladostniki pogosto reagirajo na načine, ki si jih odrasli težko razložimo.

Konec koncev smo tudi mi v tem starostnem obdobju reagirali podobno, le da kot odrasli pogosto pozabimo, kakšni smo bili takrat.

Torej, ko najstnik impulzivno odreagira, dvigne glas ali zakriči. Je to v veliki meri posledica tega?

Da, v veliki meri je to posledica sprememb v njihovih možganih, ni pa to edini razlog. Veliko je odvisno tudi od okolja, v katerem mladostnik živi, ter od tega, koliko se tam počuti varnega in sprejetega. Vedno poudarjam, kako pomembno je, da se mladi počutijo varne, razumljene, slišane, videne in sprejete.

Pomembno je, da odrasli razumemo spremembe, ki se dogajajo v njihovih možganih. Ko vemo, kaj se v njih dogaja, lažje razumemo njihove reakcije. Takrat jim lahko stojimo ob strani in se z njimi o tem pogovorimo. Seveda moramo postaviti meje, vendar ob tem vedno jasno povedati, da razumemo, kaj doživljajo, in da se o tem lahko pogovorimo. Pomembno pa je, da kritiziramo dejanje, ne njih kot osebo.

Če se vrnemo generacije nazaj … Iz pripovedovanja babic si lahko mislimo, da najstniki, naše babice, dedki, pradedki, kot najstniki niso kričali na svoje starše.  Ali to pomeni, da se niso počutili varne, jih je bilo strah?

Obdobja so res zelo različna. Veliko pripisujem drugačnemu načinu življenja, kot ga imamo danes. Takrat je bilo ogromno fizičnega dela. Ljudje so s seboj nosili veliko bolečine, posebej naše babice in dedki, vendar so se z njo spopadali drugače kot mi danes. Med seboj so se več pogovarjali, veliko časa preživeli na poljih, vrtovih in v naravi. Prav ta fizična aktivnost je pomembno umirjala čustva, enako tudi stik z drugimi ljudmi.

Danes je drugače. Mladi se med sabo ne pogovarjajo v taki meri, pogosto nikomur ne zaupajo, hitro posežejo po tehnologiji in bežijo v virtualni svet. Tam doživljajo občutek navidezne sprejetosti, ker algoritmi delujejo tako, da se zdi, kot bi se svet odzival nanje. To je del sodobnega izziva.

Pri prejšnjih generacijah pa je bila težava predvsem v pomanjkanju odprte komunikacije. Res je bilo več poslušnosti, a to ne pomeni, da so bili ljudje zadovoljni sami s sabo. Bolečine so se prenašale iz roda v rod in jih delno nosimo še danes.

Danes pa imamo več psihološke podpore in več razmišljamo o sebi: kdo sem, kako živim, kaj delam. Usmerjeni smo v željo, da bi živeli polno in kakovostno življenje. Moja babica je na primer pogosto govorila, da je treba v življenju trpeti. Danes je to prepričanje precej manj prisotno; drugače smo naravnani, zato bolečine hitreje pridejo na površje. O njih govorimo in si ne želimo, da bi se prenašale naprej.

Zato je danes v ospredju komunikacija in vzpostavljanje varnega odnosa z otrokom. Včasih o tej varnosti niso toliko razmišljali.

Zakaj so ekipni športi pomembni za otroke in najstnike?

Zaradi občutka skupnosti. Najstnik, ki pripada neki skupini, se ne počuti izoliranega. Izoliranost pa lahko hitro vodi v občutke depresije, tesnobe in anksioznosti. Ko si sam, se počutiš osamljenega, in vemo, da tudi odrasel človek v osamljenosti težko ostane zadovoljen sam s seboj.

Ekipni športi dajejo občutek, da nečemu pripadaš in da nekaj prispevaš skupnosti. Ta pripadnost je izjemno pomembna. Poleg tega dobijo mladim krog ljudi, s katerimi se lahko družijo, pogovarjajo in preživljajo prosti čas. To je veliko bolj zdravo, kot da si sam, se pogovarjaš s ChatGPT-jem ali izgubljaš v igricah in drugih virtualnih svetovih, ki niso realni.

Bi lahko povedali kaj več o ChatGPT-ju?

Jaz vedno pravim, da je tehnologija prinesla ogromno dobrega, hkrati pa tudi veliko izzivov. Tudi sama si pogosto pomagam s ChatGPT-jem, tako kot danes verjetno že marsikdo. Pred kratkim sem na italijanski televiziji slišala, da se veliko mladih pogovarja s ChatGPT-jem in da tam včasih iščejo podporo ali rešitve za svoje težave. To me skrbi, ker umetna inteligenca ni človek in ne more ponuditi pristne čustvene opore.

Nekateri pravijo, da bo umetna inteligenca kmalu nadomestila vsakega coacha. Jaz res upam, da ne. Lahko sicer ponudi določeno pomoč ali informacijo, vendar v ozadju ni človeka, ni čustev, ni topline, ni človeške energije. Zato to ne more zares potolažiti ali nadomestiti osebnega stika.

Skrbi me predvsem to, da bi to lahko postal edini kanal, prek katerega mladi komunicirajo. Če mladostnik nima ob sebi vsaj ene odrasle osebe, ki ji zaupa in s katero se lahko odkrito pogovarja, je to lahko zelo nevarno. Ne samo da bo mladostništvo zanj veliko težje, ampak lahko takšna osamljenost pozneje privede do resnih posledic.

Kako lahko starši preprečimo, da ne bi prišlo do nekemičnih odvisnosti, tu mislim na igrice in socialna omrežja?

Meja med odvisnostjo in “normalnim” igranjem je zelo tanka. Sama bi telefone prepovedala vsaj do petega razreda, ker jih otroci v resnici ne potrebujejo. Ključni izziv pa ni v tem, da telefon vzamemo, temveč v postavljanju jasnih pravil, kdaj ga lahko uporabljajo, kako ga uporabljajo in za kaj. Če ima otrok z odraslim dober, zaupen odnos, odrasli na nek način spremlja vsebine, ki jih otrok gleda, saj se o tem pogovarjata in mu otrok sam pove, kaj ga zanima. Bolj ko je odnos odtujen, bolj je otrok prepuščen samemu sebi pri razumevanju informacij.

V virtualnem svetu je še en velik izziv: vsi dražljaji so izjemno močni. Slike, zvoki, barve, hitrost, vse je intenzivnejše kot v resničnem svetu. Zato jim realnost postane dolgočasna. Šola je dolgočasna, učiteljica je dolgočasna, življenje se zdi manj zanimivo. In bolj ko so v virtualnem svetu, manj čutijo pripadnosti realnemu.

Skrbi me tudi to, da mladi nimajo več ciljev, povezanih z resničnim življenjem. Njihovi cilji pogosto izhajajo iz vsebin, ki jih vidijo na telefonu: radi bi bili traderji, služili z bitcoini, hitro obogateli, imeli vile in bazene – vse to, kar gledajo pri influencerjih ali v igricah. Vse se jim zdi enostavno. Poleg tega je v igricah ogromno nasilja: pritisneš gumb in nekoga “udariš” petnajstkrat ali stokrat. Ko se to ponavlja, lažje ponotranjiš takšen svet in ga nezavedno prenašaš v realnost.

Zato je še toliko pomembneje, da ima mlad človek dober odnos z odraslim, ki razume, kaj se dogaja v njegovih možganih, in mu pri tem stoji ob strani.

Lahko še kakšen konkreten primer, kaj je preventiva, da mladostnikov ta virtualni svet ne zasvoji?

Zdrav odnos. Predvsem to. Da poteka stalna komunikacija in da je uporaba tehnologije čim bolj omejena. Da otroka zaposliš z drugimi stvarmi, z dejavnostmi, ki jih rad počne in ga resnično zanimajo. Če otroka od majhnega opazuješ in spremljaš, vidiš, kaj ga veseli in katere strasti nosi v sebi. Te strasti je treba spodbujati. Če vidiš, da je kot majhen rad risal in se je to kasneje izgubilo, ga spomniš in vzpodbudiš, da spet riše. Da počne tisto, v čemer uživa.

Dobro je tudi, da ga večkrat spomnimo, kakšen človek bi rad postal. Premalokrat se vprašamo, kdo smo in kaj si zares želimo. Težava je tudi v tem, da pogosto oblikujemo otroke po pričakovanjih odraslih. V mladostništvu, ki je samo po sebi izjemno zahtevno obdobje, jim pogosto ne dovolimo biti avtentični, torej taki, kot so prišli na svet. Ravno ta avtentičnost pa je ključna, da človek postane to, kar si res želi.

Zato mnogi pri 25 ali 30 letih ne vedo, kdo so, kaj jim je všeč ali kaj bi radi počeli v življenju. Ta avtentičnost se poruši, ko preveč vplivamo nanje in ko ves čas poslušajo: »Tega ne smeš, to ni prav.« Seveda moramo postaviti meje, vendar največ dosežemo z zgledom, ne z moraliziranjem. Z zgledom pokažemo, kakšne vrednote živimo, kaj nam je pomembno in kako se spopadamo z izzivi.

Če smo mi takšni, kot želimo, da bi bili naši mladostniki, jim damo največ. Oni bodo rekli marsikaj in naredili marsikaj, za kar bodo vedeli, da ni prav, a ko odrastejo, bomo pogosto opazili, kako zelo so podobni nam.

Zgled je torej najpomembnejši?

To je v bistvu moj prvi nasvet, ko govorimo o vzpostavljanju odnosa z mladim: biti zgled. Če želimo, da je mlad spoštljiv, smo najprej mi spoštljivi. Če želimo, da je prijazen, smo najprej mi prijazni. Če želimo, da ne posega preveč po tehnologiji, mu pokažemo, da tudi mi ne sežemo takoj po telefonu in da obstajajo druge stvari, s katerimi zapolnimo čas.

To velja že pri zelo majhnih otrocih, tudi pri dojenčkih. V našem Mladinskem centru imamo srečanja mamic z dojenčki, kjer pogosto poudarjamo prav to. Če pred dojenčkom gledaš v telefon, mu že takrat pošlješ dve sporočili: prvo, da je telefon nekaj, kar se uporablja, in drugo, da on v tistem trenutku ni pomemben. Da ga nihče ne opazi in ne sliši, da je nekako spregledan.

Tudi ko pridemo domov iz službe, smo utrujeni, usedemo se in začnemo brskati po telefonu. Meni se je že zgodilo, da mi je sin ali hči nekaj govorila, jaz pa sploh nisem slišala. In potem pride stavek: »Saj me sploh ne poslušaš.« In sem res ugotovila, da v tistem trenutku nisem bila prisotna.

Pomembno je, da se zavedamo, da smo lahko pozorni samo na eno stvar naenkrat. Pogosto rečemo, da smo ženske multitasking, ampak v resnici nismo – pozorni smo lahko le na eno informacijo. Veliko tega, kar naredimo, je avtomatskega, zato se pogosto tudi sprašujemo, ali smo zaprli pečico ali pospravili nekaj, kar smo odložili. Če smo zares pozorni na glas otroka, ne moremo hkrati gledati telefona. To je zgled.

Ko otroku pokažemo, da pridemo domov, odložimo telefon in ga uporabljamo le za klice, ali da si vzamemo en dan ali vikend brez telefona, ko smo kot družina skupaj, gremo ven, na sprehod, mu s tem pokažemo ogromno. Otrok začne opažati, da se v teh skupnih trenutkih še bolj poveže z nami in da mu je takrat res lepo. In to je bistvo. To v resnici iščemo vsi, vse življenje.

Tudi mi kot odrasli, ko razčiščujemo svoje bolečine iz otroštva, pogosto ugotovimo, da izvirajo iz tega, da nas starši niso slišali, niso videli, nam niso povedali, da nas imajo radi ali nas niso razumeli. Vedno pridemo nazaj do tega bistva, ki je temelj vsakega zdravega odnosa.

Vsi delamo napake. Pomembno je, da se jih zavedamo in jih priznamo. Če kdaj vzrojimo, kar je človeško, in rečemo: »Pusti me zdaj,« je prav, da se kasneje pogovorimo in rečemo: »Oprosti, danes sem bila jezna.« Mlad ni nič kriv; bil je tam, ko smo mi prišli domov utrujeni ali razburjeni. Pomembno je, da svoja čustva poimenujemo: sem jezen, sem žalosten, me je sram … Že samo poimenovanje čustva nas malo umiri.

Če se vrnem k zgledu: če želimo, da mlad zraste v zdravo osebo, mu moramo to najprej pokazati sami. To se mi zdi ključno.

Kako je pomembno, da jim pustimo delati napake?

Napake so v življenju izjemno pomembne. Imamo lep rek, da se na napakah učimo, vendar jih pogosto težko priznamo in jih tudi težko vidimo. To se začne že v šoli, pri testih – najprej opazimo napake in rečemo: »Zakaj si naredil toliko napak?« A v šolo hodimo zato, da se učimo. Vedno pravim, da je bil vsak mojster nekoč učenec. Če bi vse že znali, ne bi bilo potrebno hoditi v šolo.

Napake so potrebne, ker nam povedo, kje smo trenutno. Kažejo, na katerih področjih moramo še nekaj nadgraditi, če želimo rasti. Konkretni primer je matematika. Pri številskih predstavah, ki so pogosto težava, mora otrok najprej osvojiti konkretno raven, nato slikovno in šele potem simbolno raven, kjer pride do računov. Če konkretne ravni nima, bo težava tudi pri slikovni, na simbolni pa še toliko bolj.

Če prenesemo to na življenjske napake: ko rečemo, da smo naredili napako, na primer, da smo nekoga užalili,  je to tudi priložnost za učenje. Takrat se nekaj naučimo o sebi. Nekaj nas je čustveno pretreslo in zato smo odreagirali tako, kot smo. Naučimo se razmisliti, kaj nas je vznemirilo, saj to navadno nima zveze s človekom, ki smo ga užalili, ampak z nami in našim notranjim svetom.

Ko napako ozavestimo in če nam je do odnosa mar, se tudi opravičimo. V tem trenutku se veliko naučimo. Napake so bogat vir informacij za osebno rast, tako pri vsakodnevnih življenjskih izzivih kot pri profesionalnem razvoju, v šoli ali službi.

Kaj menijo mladostniki o tem, kaj si odrasli mislimo o njih? Kaj jim sporočamo in kako se ob tem počutijo?

Mladi pogosto menijo, da jih starši in učitelji ne razumejo in to tudi jasno povedo. Zaradi tega se najpogosteje dokazujejo v družbi vrstnikov, kjer čutijo več sprejetosti in razumevanja.

Mislim, da bi se morali odrasli večkrat spomniti, kako je bilo nam v mladostništvu. Ko prikličemo lastne občutke iz tistega obdobja, lažje razumemo, kaj danes doživlja najstnik.

Mladi pogosto delujejo brezbrižno, kot da jim ni mar ali kot da živijo v svojem svetu. A v resnici vedno pridemo do istega bistva: ko mladostnika iskreno vprašamo, kako je, ga pogledamo v oči in mu pokažemo, da mislimo resno, se začne odpirati. Pogosto je potrebna le ena stvar – čas. Čas, ki ga namenimo mladostniku, in pripravljenost, da ga takrat res poslušamo.

Današnji življenjski tempo je hiter. Pogosto se zdi, kot da življenje beži mimo nas. Nismo prisotni v vsakdanjih trenutkih, nismo čuječi. Prav zato se toliko govori o čuječnosti – da se ustavimo, umirimo in pogledamo okrog sebe. Ko to storimo, ugotovimo, kaj nam je v resnici najpomembnejše. Sama se velikokrat vprašam: če bi imeli samo še en dan življenja, česa bi nam bilo najbolj žal? Skoraj vedno se ljudje spomnijo odnosov. Da bi želeli biti več z nekom, ne pa tega, da niso imeli še enega predmeta ali stvari. Tudi če kdo omeni, da mu je žal, ker ni imel motorja, je običajno razlog ta, da bi z njim delil trenutke z nekom, ki mu je drag – spet gre za odnos.

Mladi ne potrebujejo veliko. Starši jim pogosto rečejo: »Imaš vse, imaš streho nad glavo, kupim ti, kar želiš.« A v resnici vsi potrebujemo toplino. Toplino, ki nam sporoča, da smo vredni in pomembni. Mladi hrepenijo po tem, da jih nekdo vidi, da jih opazi.

Spomnim se mladostnika, ki mi je rekel: »Če srečam nekoga, ki mi reče: ‘Ej, kako si ti fajn,’ se kar zaljubim v njega.« Povedal je, da se v tistem trenutku počuti videnega.

To, da jih vidimo, je ključno. Življenje beži hitro, odrasli pa se pogosto niti ne ustavimo. Na koncu smo vsi zamenljivi. Tudi odrasli se želimo dokazovati – to so naše rane. Ko se kot odrasli zavedamo, kdo smo, in da smo dovolj, se lažje ustavimo. Takrat lažje prisluhnemo mladim in jim damo tisto najpomembnejše sporočilo: takšen, kot si, si dovolj. Tudi če dobiš cvek, tudi če ti kaj ne uspe – vse se da rešiti.

Pomembno je ohraniti pristnost, avtentičnost človeka, ki raste in se razvija. Da je mladostnik v stiku sam s sabo in s svojim notranjim svetom. To je največ, kar mu lahko damo.

Konkretni primeri: kako lahko najstniku pokažem, da je poseben in pomemben zame?

Že s tem, da si zanj vzamemo čas. Da jasno rečemo: »Danes popoldne imam čas. Greva na pijačo, na čaj, na vročo čokolado.« Čim več iščimo priložnosti, da smo skupaj.

To lahko vključimo tudi v načrtovanje dopustov. Ko starši rečemo: »Gremo v toplice,« mlad pogosto odvrne: »Kaj bom jaz tam delal med starejšimi v jacuzziju?« Mladi potrebujejo nekaj razburljivega, nekaj vznemirjenja – včasih že samo to, da vedo, da bodo tam tudi vrstniki. Zato jih vključimo v odločitve: kam bi radi šli, kaj bi radi počeli, kaj je njim zanimivo.

Enako lahko naredimo v vsakdanjem življenju doma. Vprašamo jih:

»Kaj potrebuješ iz trgovine?«

»Bi ti kaj skuhal? Bi pripravil kosilo?«

Tako jih vključujemo in krepimo povezanost.

Zelo pomembni so tudi skupni obroki – kosilo, večerja, zajtrk, kolikor to pač dopušča urnik. A takrat bodimo res prisotni. Ta prisotnost je ključna. Ne tako, da ima vsak svoj telefon v roki. Pogosto vidim ljudi v kavarni: sedita skupaj, a medtem odgovarjata na e-maile. To ni prisotnost.

Tudi meni se zgodi, da jem zajtrk in zraven berem knjigo, potem pa se čez eno uro sploh ne spomnim, kaj sem jedla. To pokaže, kako nepovezani smo s trenutkom. Če si z nekom, bodi tam. Na tak način pokažeš, da ti je pomemben.

Če zraven delamo še nekaj drugega in človeka ne poslušamo, sporočamo nespoštovanje. To velja za vse odnose – med partnerji, med prijatelji in enako z mladimi.

Pomembno je tudi, da jih poslušamo do konca. Pri mladostnikih se pogosto zgodi: začnejo z »Mama, veš kaj…«, mi pa jih takoj prekinemo: »Ne boš šel ven! Si videl, kaj so…« Otrok se v trenutku umakne, ker se ne počuti slišanega.

Naj pove do konca, kaj je želel povedati.

Enako kot pri odraslih: poslušamo, ne polagamo besed v usta, damo človeku priložnost, da izrazi svoje mnenje. Vprašamo ga, ga vključimo v odločitve, mu pokažemo, da ima pomembno mesto v družini.

V Novi Gorici je bil november mesec preprečevanja zasvojenosti. Veliko smo slišali o vejpanju in fugah med mladimi. Vi ste bolj v stiku z otroki in mladostniki. Ali je tega res veliko, kdaj se to pojavlja, kakšen je vaš nasvet staršem in kje so največje pasti?

Da, tega je res veliko. Vse te snovi, ki ste jih omenili, so problematične tudi zato, ker jih je zelo težko opaziti – ne smrdijo, niso vidne in jih lahko uporabljajo skoraj neopazno. Sploh »fuge« so zelo razširjene. Po informacijah naj bi bile prisotne že v petem razredu, torej že v drugem triletju osnovne šole.

Dolgo smo verjeli in marsikdo še vedno verjame, da je zastraševanje učinkovito. Toda raziskave preventive kažejo nasprotno. Če razumemo obdobje mladostništva in spremembe v možganih, o katerih sem že govorila, potem vemo, da imajo mladi v tem času še močnejšo željo po raziskovanju in preizkušanju nečesa novega. Zato z zastraševanjem pogosto dosežemo obraten učinek: prepovedano jih še bolj pritegne.

Zelo pomemben je zgled odraslih, naš odnos do teh stvari. Moje osebno mnenje je, da če pred otrokom kadiš, piješ ali počneš kaj podobnega, mu s tem sporočaš, da je to sprejemljivo in normalno.

Doma kupujemo otroški šampanjec. Mi smo kot otroci imeli celo žvečilke v obliki cigaret. Vse to so simboli, ki sporočajo, da je pitje ali kajenje nekaj običajnega. In potem otroci komaj čakajo, da bodo tudi sami »lahko«. Nekateri starši celo rečejo, da bodo »pili skupaj«, kar je pravzaprav še ena oblika odobravanja. Starši niso edini, ki vplivajo na to, kakšen človek bo mlad postal. Je pa izjemno pomembno, da se o teh temah pogovarjamo.

To so zahtevne teme, ker nikoli natančno ne vemo, kaj se dogaja v glavah mladih in kaj bo nanje delovalo. Pomembno pa je, da se otrok nauči reči »ne«. Pogosto poseže po takih snoveh zato, da bi bil potrjen, sprejet v družbi.

Bolj ko je mladostnik sprejet in potrjen doma, lažje se upre pritiskom vrstnikov. In bolj verjetno je, da bo poiskal drugačno družbo. Takšno, v kateri se ne bo potreboval dokazovati skozi rizična vedenja.

Kaj naredimo kot starši, ko nam otrok ali mladostnik reče: pusti me pri miru? Kje je meja med spoštovanjem prostora in odzivom? Kaj narediti?

Mlade moramo spoštovati. Če rečejo »pusti me pri miru«, lahko mirno odgovorimo: »Razumem. Ko se boš želel pogovoriti, veš, kje sem.« S tem mu damo odprt prostor in pokažemo, da smo na voljo, ko bo pripravljen.

Ta »pusti me pri miru« je pogosto izrečen v afektu. Če razumemo ozadje situacije, lahko dodamo: »Vidim, da si žalosten/jezen/vznemirjen. V redu je, da si vzameš čas.« Pomembno pa je, ali smo mi del konflikta ali gre za nekaj, kar se je zgodilo drugje – od tega je odvisno, kako pristopimo.

Treba je spoštovati njihov prostor, saj ga vsi potrebujemo. Tudi odrasli včasih rečemo, da želimo biti sami.

Danes vemo, da so potlačena čustva izvor številnih težav in bolezni. Čustev ne smemo tiščati vase, treba je govoriti o njih in jih poimenovati. Če otroka že od malega učimo, da je to dovoljeno in da ima varen prostor za izražanje svojih občutkov, naredimo ogromno. Tako gradimo temelje za zdrav razvoj in ustvarjamo manj ranjenih odraslih v prihodnosti.

Preberite še: Je v odnosu prisotno zmerjanje, ignoriranje, kričanje ali manipuliranje?

anja.scuka@styria-media.si