Pomembno vprašanje, ki si ga zastavljajo številni starši je, kdaj zaščitniško vedenje postane pretirano in otroku škoduje.

Starši v življenju otroka zagotovo igrajo pomembno vlogo. Tudi splošna definicija jim dovoljuje vmešavanje v njihovo življenje. V nasprotnem primeru mu ne morejo omogočiti primernega okolja, v katerem bo lahko varno zorel in se razvijal.

Ob tem pa otroku ne smejo odvzeti možnosti, da sam kreira svoje življenje. Ne glede na to, s čim se otrok na določeni točki življenja spopada, naj bi vedno lahko računal na njihovo pomoč in nasvet. Spreminja se le stopnja odvisnosti otrok od staršev v različnih življenjskih obdobjih.

Tako naj bi zgledali idealni pogoji, a realnost je pogosto drugačna. Meja med zdravo mero nasvetov in prekomernim vtikanjem je pri nekaterih starših zabrisana. S sicer dobronamerno željo, da bi otroke obvarovali pred nevarnostmi, neuspehi, nevšečnostmi in neprijetnostmi, otroke nenehno vodijo, usmerjajo in nadzorujejo. Z načrtovanjem dejavnosti si predvsem prizadevajo prispevati k otrokovi uspešnosti.

V tem primeru gre za t. i. helikopterske starše, ki kot helikopter lebdijo nad vsemi vidiki otrokovega življenja in od njega po eni strani ogromno pričakujejo, po drugi strani pa obveznosti (predvsem šolske) opravljajo namesto njega.

Izraz helikopterski starši prihaja iz angleščine in označuje pretirano skrbne starše. Prvi ga je leta 1969 uporabil izraelski psiholog Haim G. Ginott v delu Between Parent&Teenager (Med starši in najstnikom), v katerem je citiral odraščajočega otroka, ki je o svoji preveč skrbni materi dejal, da “lebdi nad njim kot helikopter”.

Kako ločiti mejo?

Povečano zaščitništvo v sodobnem času vedno več strokovnjaki povezujejo z dejstvom, da ga je bilo v preteklosti odločno premalo. K temu je pripomogla sprememba v načinu življenja, s čimer se je v zadnjih nekaj desetletjih spremenil tudi pogled na starševstvo. Pomembno vprašanje, ki si ga zastavljajo številni starši, pa je, kdaj zaščitniško vedenje postane pretirano in otroku škoduje.

Nada Polajžer, specializantka analitične psihologije, staršem na tem mestu svetuje, da pogledajo sami vase ter se vprašajo, kaj poleg razumljive starševske odgovornosti še motivira njihovo vedenje. Prav lahko bodo ugotovili, da so njihove motivacije precej bolj zapletene, kot so sprva mislili. Namesto tega, da bi staršem ponujala odgovore, jih usmeri v samoizpraševanje: Ali otrok na tem področju res ni sposoben ‘sam zadihati in shoditi’, ali ga le podcenjujemo? Ali je naša potreba po tem, da bi se v njegovih očeh videli vredni, tako močna, da hočemo narediti zanj vse in še več? Ali hočemo svetu pokazati, da je naš otrok nekaj posebnega in ga je zato treba tako tudi obravnavati?

Meni, da ljudje svoje najbližje pogosto ponotranjimo in jih čutimo kot del sebe. To se najbolj kaže v najtesnejših odnosih, na primer s partnerjem in v odnosu do otrok. “Matere težje osvojimo zavedanje, da je otrok samostojen človek, ki mora zadihati z lastnimi pljuči – tako fizično ob rojstvu, kot tudi psihično, skozi odraščanje in pri oblikovanju lastne osebnosti,” še pove specializantka analitične psihologije.

Spodaj spleti nekaj tipičnih značilnosti helikopterskih staršev, ki so jih navedli na spletni strani Centra Motus, kjer se ukvarjajo s svetovanjem in obravnavanjem pri učnih ali drugih razvojnih težavah otrok in mladostnikov:

✗ so pretirano zaščitniški, posebno na šolskem področju, zaradi česar imajo pogosto konflikte z učitelji; izražajo nezadovoljstvo glede prevelikega obsega snovi, slabih ocen in preobsežnih domačih nalog,
✗ okuženi so z vzgojo in prebirajo obsežne kupe literature, ki opisujejo različne vzgojne teorije; želijo odkriti “pravilno vzgojo”, ki naj bi ustvarila pridne, popolne in srečne otroke,
✗ so zahtevni do otrok, od njih pričakujejo velike uspehe in najboljše ocene, pri čemer bi naloge in obveznosti najraje opravili namesto njih,
✗ kljub pretirani zahtevnosti otroku skušajo dati vse in še več in so tako hkrati pogosto preveč popustljivi,
✗ poistovetijo se z otroki in pozabijo na svoje življenje; ves čas govorijo le o otroku, pri čemer se nagibajo k uporabi stavkov v dvojini ali množini (npr. »V šoli nam gre odlično«),
✗ poznajo vsako podrobnost otrokovih aktivnosti in obveznosti, shranjene imajo kontakte vseh ljudi, s katerimi so njihovi otroci v stiku,
✗ nagibajo se k pretirani organiziranosti v družini, ki običajno deluje tako, da ima skrbno načrtovan urnik in dneve preživlja od aktivnosti do aktivnosti, pri čimer se morajo vsi držati striktno določenih pravil,
✗ skušajo čim bolj zapolniti otrokov prosti čas, skrbno načrtovan urnik pa je lahko zelo podoben urniku odraslega.