O tem, kako hitro se da priti iz pekla do raja, dobro ve Maja Debevc, ki je javnosti bolje poznana pod imenom Dobra vila Maja. S svojimi izkušnjami navdihuje mnogo posameznikov.

Decembra 2010 je Maja Debevc zanosila. Takoj, ko je zagledala plus, je vedela, da nekaj ni v redu. Z obiskom ginekologinje ni odlašala. Ta ji je dejala, da res vse kaže na nosečnost, a da ima premalo nosečniškega hormona. Zaradi izvenmaternične nosečnosti je že čez dva dni morala na operacijo. Žal je bilo prepozno in ji desnega jajcevoda niso uspeli rešiti. To ji je krepko znižalo možnosti za drugo nosečnost.

A Maja je vselej verjela, da se bo na koncu izteklo, tako kot se mora. S pomočjo žalostne izkušnje je sprevidela, da si želi imeti otroke. Lotila se je raziskovanja družinskega drevesa, s pomočjo katerega je spoznala različne vzorce, ki se po njenem mnenju lahko prenašajo iz roda v rod: “Ujeta energija ostane in pride do nas, da jo razčistimo. Tega ne smemo dojemati kot kazen, temveč kot sprostitev določenih energij. Menim, da smo se v svojo družino rodili z namenom.“

Raziskovanje družinske zgodovine se ji je očitno obrestovalo, saj je po enem mesecu, ko je od zdravnikov prejela zeleno luč za ponovno zanositev, zanosila. To se je zgodilo navzlic napovedi zdravnikov, da ima le polovično možnost. Danes ima devet let staro punčko, ki se ji je po treh letih pridružila tudi mlajša sestrica.

“Ljudje tega ne predelajo in si o tem ne želijo spregovoriti”

Drugače je z ostalimi posameznicami. Zgodbe, ki jih spremlja, se po navadi ne odvijejo s tako srečnim koncem. Veliko žensk ima po zunajmaterični nosečnosti namreč težave z zanositvijo, kar sogovornica pripiše psihi: “Ljudje tega ne predelajo in si o tem ne želijo spregovoriti. Prav zato je ta tema v naši družbi še vedno tabu. Hvaležna sem, da lahko svojo zgodbo delim z ostalimi. Velikokrat je pripomogla k temu, da so posameznice nato uspešno zanosile. Vse je v glavi, saj smo sami kreatorji svojega življenja.” Številne se tudi vračajo v preteklost, zaradi česar stvari ne morejo predelati in posledično ne uspejo ponovno zanositi.

Slkepa, da je dogodek sama lažje predelela, ker se je tako hitro odvil in sploh ni imela čas za premišljevanje. “Zanimivo, da sem na koncu morala sama tolažiti zdravnico, ki je jokala, in ne ona mene,” se spominja. Dogodek si v spomin prikliče vsak božič, ko obeležuje žalostno obletnico. Ob tej danes čuti veliko hvaležnost, saj jo je izkušnja s partnerjem le še bolj povezala, prav tako je kasneje povila dve zdravi punčki.

“Vse se zgodi z razlogom”

Kljub temu jo je to zaznamovalo. Na začetku druge nosečnosti sta bila s partnerjem nekoliko zadržana, saj sta se na ta način želela zavarovati. Pri tem jima je pomagala odkrita komunikacija. Z njo imajo po navadi težave predvsem moški, ki se pred svojimi partnericami pogosto zaprejo. “Čustva je treba čutiti, nato je odvisno, kaj bo z njimi naredili; bodisi da se odločimo za akcijo ali reakcijo. Prav je, da čutimo žalost, se morda zjokamo, a zavedeti se moramo, da nas jutri čaka nov dan z novimi priložnostmi,” je jasna Maja Debevc.

Opaža, da ljudje zunajmaterično nosečnost oziroma splav jemljejo kot poraz in se sprašujejo, zakaj se to dogaja prav njim. Sogovornica ima zanje odgovor: “Ugotovila sem, da po tej izkušnji veliko žensk začne delati na sebi in iščejo odgovore. Pripravljajo platformo za novodobne otroke, ki potrebujejo drugačno vzgojo. Starševstvo je velika odgovornost, česar se pogosto premalo zavedamo.“

Za konec z nami deli misel: “Nikoli nismo krivi za stvari, ki nas doletijo. Vse se zgodi z razlogom in tako kot se mora. Pogosto sem bila priča temu, da so ženske, ki jim je znanost napovedala neuspeh, zanosile. Žal prepogosto pozabljamo na pomemben faktor vere in zavedanja.“