Takšne so potrebe po rejniških družinah pri nas

Spremljanje rejništva skozi leta kaže, da upada tako število rejniških družin kot število otrok in mladostnikov v rejništvu, a so potrebe po novih rejniških družinah še vedno velike.

Konec septembra je javnost pretresla žalostna zgodba s Hrvaške, ko šestletne deklice z avtizmom v vrtec ni nihče prišel iskat. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo počilo, so ob tem poudarili hrvaški socialni delavci. Dejali so, da je stanje zaskrbljujoče, saj ustanove za varstvo otrok na Hrvaškem pokajo po šivih. Rejniki, ki načeloma lahko skrbijo največ za tri otroke, jih imajo v reji tudi sedem. Da pri naših južnih sosedih ni prostora za namestitev zlorabljenih in zapuščenih otrok, socialni delavci opozarjajo že dlje časa.

Kot so nam povedali na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ),  so tudi v Sloveniji potrebe po novih rejniških družinah velike oz. so večje, kot je trenutno interes ljudi. Vsako leto izvedejo postopek izbora novih rejniških družin in na ta način pridobijo približno 15 do 20 novih rejniških družin. Poleg t. i. rednega postopka letno vstopi v sistem rejništva še med 20 in 25 oseb, ki so v glavnem sorodniki otroka in se ugotovi, da bi bila namestitev k točno določeni osebi v otrokovo korist. Po drugi strani letno iz sistema rejništva izstopi okvirno med 40 in 60 rejnic in rejnikov. V veliki večini gre za dolgoletne starejše rejnice in rejnike, ki se zaradi starosti odločijo, da bodo z izvajanjem rejniške dejavnosti prenehali, še povedo na MDDSZ.

Trenutno v Sloveniji skupaj 550 rejnikov, od tega 505 žensk. Najnovejši podatki za avgust, ki so dostopni na spletni strani ministrstva, pa pravijo, da je v rejništvu 769 otrok in polnoletnih oseb (do 26. leta starosti). Od tega je bilo največ mladoletnih otrok, in sicer 615. Še 189 otrok oziroma oseb je nameščenih pri družinah, ki izvajajo rejniško dejavnost kot sorodniki.

Upada število rejniških družin

Spremljanje rejništva skozi leta kaže, da upada tako število rejniških družin kot število otrok in mladostnikov v rejništvu, nam še povedo na ministrstvu: “Dejstvo je, da se institut rejništva spreminja. ‘Klasičnih’ rejniških družin je vse manj, več je t. i. sorodniškega rejništva. V zadnjih letih zaznavamo predvsem povečano zanimanje za rejništvo s strani oseb, ki so hkrati tudi kandidati za posvojitev.” Ob tem poudarijo, da sta institut rejništva in institut posvojitve različna instituta in da rejništvo ni in ne sme biti bližnjica do posvojitve otroka.

Namen rejništva je, da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, vzgoja, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo, piše na spletni strani ministrstva.

Najbolj pomembna lastnost, ki je potrebna za rejnika, je sposobnost, želja in smisel za delo z otroki ter mladostniki. Zavedati se morajo, da je vsak otrok drugačen in da izkušnje dela z lastnimi otroki niso dovolj za uspešno delo v rejništvu. Zato je nujno usposabljanje, nenehno učenje in izobraževanje. Zahtevani pa so tudi določeni formalni pogoji, med drugimi, da rejnik lahko postane polnoletna oseba, ki je državljanka Slovenije in je zaključila poklicno izobraževanje ter ji ni bila odvzeta roditeljska pravica.

Oseba, ki želi postati rejnik ali rejnica poda vlogo na pristojnem centru za socialno delo, kjer se sproži postopek za pridobivanja dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Center v okviru svojega postopka pripravi oceno primernosti kandidata in njegove družine, ki jo posreduje Komisiji pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

V otroštvu v rejništvu, kasneje tudi sama postala rejnica

Objavljamo pogovor z dolgoletno rejnico Silvo Ovca, ki ga je za spletno stran Centra za socialno delo Severna Primorska zapisala strokovna delavka Tjaša Komac.

Silva Ovca opravlja rejniško poslanstvo že 30 let in upravičeno velja za eno najboljših rejnic v Sloveniji. Za izvajanje rejniške dejavnosti se je odločila, saj je tudi sama izkusila bivanje v rejniški družini, pri sorodnikih. Takoj po rojstvu jo je mama zapustila, zato je zanjo skrbela sorodnica, ki jo je poimenovala “stara mama” in zanjo do 15. leta prejemala rejnino. Ker pa rejništvo takrat še ni bilo tako urejeno, kot je danes in ker se nihče ni toliko ukvarjal z otroci v rejništvu, je bilo ob zaključku šolanja kar malce hudo.

Silva je imela sicer pri sorodnikih lepo in skromno otroštvo, a želja po “pravi družini” in starših nikdar ni izginila. Svojega očeta ni poznala, ker ji ga je mama zamolčala. Meni, da nobena mama nima pravice tega otroku zamolčati. Vsak otrok namreč hrepeni po družini, vsak otrok si stika s svojimi starši želi in če otroku to pravico vzamemo, sta hrepenenje in boleča rana le vse večja. Tega se zelo dobro zaveda pri svojem delu, zato na eni strani pomaga otrokom, jim nudi razumevanje, tolažbo in toplino, na drugi strani pa pomaga tudi njihovim družinam. Do sedaj ni imela nobene negativne izkušnje z otroki in starši, saj je probleme vedno reševala sproti, je pa njeno delo pogosto zahtevno in naporno, nepredvidljivo. Vsak otrok, ki pride v rejniško družino, ima svojo zgodbo in potrebuje pozornost. Silva je prepričana, da je najbolj pomembno graditi zaupanje in vzpostaviti dober odnos z otrokom, mu v času odraščanja nuditi pomoč in podporo, po drugi strani pa mu postavljati ustrezne meje in jih upoštevati.

Silva na rejništvo gleda kot na priložnost za novo učenje; vsak otrok in njegova družina sta zanjo nova izkušnja in novo znanje. Prva rejenka je prišla v njihovo družino pred 30 leti, po preteku osmih let pa je rejnica pri sebi začutila, da jo izvajanje rejništva osrečuje, da jo pomoč drugim otrokom osebno krepi, drži pokonci, zato je v družino sprejela še druge otroke. V vseh letih izvajanja rejniške dejavnosti je imela Silva v rejništvu 15 otrok. Osem otrok je živelo pri njej vse od ranega otroštva do samostojnosti in z vsemi temi je še vedno v rednih stikih, saj se nanjo obračajo po pomoč, nasvete, prihajajo tudi na obiske v njeno družino. Le dva otroka sta se vrnila v matično družino, večina pa se je po zaključku rejništva odločila za samostojno življenje. Ostalih sedem otrok pa je bilo v rejništvu zgolj za čas vikendov, praznikov in počitnic, v povezavi z namestitvijo v vzgojne zavode in stanovanjske skupine, z njimi nima toliko stikov. Trenutno je pri njej v rejništvu sedem otrok.

Silva poudarja, da je naloga rejnika, da je otroku v pomoč, podporo, da nad njim ne obupa, ko se otrok znajde v stiski, ko neutolažljivo joče, ko ima obdobje uporništva, ko se pojavi agresija, odvisnosti. Odpoved rejniške pogodbe s strani rejnika, v času ko otrok odrašča, je za otroka še ena dodatna negativna izkušnja, do katere ne bi smelo priti.

Sodelovanje s centri za socialno delo, vzgojnimi zavodi in stanovanjskimi skupnosti Silva ocenjuje kot zelo dobro. Kot rejnica ima občutek, da je slišana in upoštevana, ne boji se več izraziti svojega mnenja. Sprva je sodelovanje s sodišči doživljala kot obremenitev, dandanes pa na to gleda bolj z vidika zagotavljanja koristi otroka. Še vedno na sistemski ravni ni vse tako kot bi moralo biti, a dobro sodelovanje vseh vpletenih v pomoč otroku, omogoča, da se dela dobro.