Ste starš tipa C? To je značilno za te starše!
Če se vam zdi, da ne sodite ne v kategorijo A ne v kategorijo B, ste morda starš, ki sledi pristopu C.
“Starš tipa C je starš, ki zavestno strmi k ‘dovolj dobremu’ in ne k popolnemu,” je za HuffPost povedala Susan Groner, avtorica in ustanoviteljica The Parenting Mentor. “Ta pristop priznava, da otroci ne uspevajo zato, ker vse poteka gladko. Uspevajo zato, ker se počutijo varne, opažene in podprte. Tudi ko je vse malo kaotično, pa naj gre za kuhinjo, igrače ali celo uro za spanje.“
Čeprav starši tipa C verjamejo v rutino in pričakovanja, hkrati razumejo, da se vse ne izide vedno po pričakovanjih. “Večerja je morda načrtovana, a če ima otrok po dolgem dnevu izbruh, je povezanost na prvem mestu,” je dejala Groner. “Če oblačila ne pristanejo v košu za perilo, to ni tako pomembno kot prepotreben čas za crkljanje.“
Starševstvo tipa C daje prednost čustveni prisotnosti pred brezhibno izvedbo in pretiranim nadzorom. Cilj je vzgojiti odporne, čustveno varne otroke. “To je nekakšna nova modna beseda za starševstvo, ki ni niti preveč zategnjeno niti preveč ‘brezskrbno’. Nekateri bi rekli, da gre za ‘Zlatolaskino območje’ pritiska in svobode,” je povedala svetovalka za starše Kristene Geering. Geering je razložila, da gre pri tem za opuščanje ideje, da bi moralo biti starševstvo popolno ali da bi sploh lahko bilo popolno. Obenem pa ne pomeni, da ne bi upoštevali strukturiranega pristopa.
Kako se tip C primerja s tipoma A in B?
Allison McQuaid, licencirana svetovalka in lastnica Tree House Therapy, pravi, da se je izraz tip C pojavil, ker se nekateri starši niso prepoznali ne v kategoriji A ne v kategoriji B. “Starši tipa A so pogosto zelo strukturirani, ambiciozni, organizirani in močno vključeni, pri čemer dajejo prednost optimizaciji časa, rezultatov in virov,” je pojasnila. “Starši tipa B so navadno bolj sproščeni, se prepuščajo toku in jih nered, urniki ali odstopanja od načrtov manj obremenjujejo.“
Čeprav je pristop tipa A lahko koristen, lahko hitro zaide v togost, visok pritisk in nerealna pričakovanja. “Starši tipa B pogosto prinašajo lahkotnost, prilagodljivost in ustvarjalnost,” je dodala Groner. “To lahko spodbuja samostojnost, vendar se brez dovolj strukture otroci lahko počutijo negotove glede pričakovanj in meja.“
Prednost dajejo temu, kar je pomembno
Starševstvo tipa C predstavlja ravno pravšnje ravnovesje med popolno strukturo in popolno fleksibilnostjo ter staršem omogoča, da vzgajajo v skladu s svojimi vrednotami in dajejo prednost temu, kar je res pomembno.
“Starš tipa C ima lahko vzpostavljene rutine in sisteme, vendar se jih ne oklepa, če ne služijo več otroku ali družini,” je dejala Groner. “Zmorejo prenašati nepopolnost, ne da bi izgubili smer. Na primer: starš tipa C pričakuje, da bo domača naloga opravljena do določene ure. A če je otrok očitno preobremenjen, se ustavi in ponovno oceni situacijo, namesto da bi vztrajali zgolj zaradi urnika.“
Namesto tega lahko otroku dovolijo, da sam izbere svoj ‘časovni blok’ za domačo nalogo, kar omogoča fleksibilnost in hkrati spodbuja samostojnost ter veščine upravljanja s časom. Struktura je odzivna, ne toga.
Kakšne so prednosti starševstva tipa C?
“Ugotovila sem, da se mnoge mame ob prepoznavanju elementov starševstva tipa C počutijo potrjene,” je povedala McQuaid. “Možne koristi vključujejo več sočutja do sebe, manj pritiska, da bi morale ‘narediti vse’, in manjšo izčrpanost zaradi starševskega izgorevanja.“
Ob vsem pritisku, ki ga družba in družbena omrežja nalagajo staršem, še posebej mamam, obstaja potreba po premiku k temu, kar Geering imenuje ‘dovolj dobro’ starševstvo. Starševstvo tipa C omogoča staršem, da sprejmejo nepopolnost ter spodbujajo odpornost pri sebi in svojih otrocih. Vse to pomaga tudi otrokom, da se počutijo dovolj varni, da lahko storijo napake, in dovolj močni, da se poberejo.
“Ko otroci odraščajo v okolju, kjer so napake dovoljene in čustva dobrodošla, se naučijo spoprijemati s težavami, namesto da bi se zlomili,” je dejala Groner. “Starš tipa C podpira, ne da bi reševal ali popravljal namesto otroka.“
Sčasoma otroci ponotranjijo sporočilo, da so kos težkim situacijam in da pri tem niso sami. Tako otroci kot starši lahko sprejmejo dejstvo, da vrednost ni vezana na dosežke ali popolnost, temveč na to, da so cenjeni in podprti. Zdrav pristop je, da otrokom pokažemo, kako popraviti stvari, ko naredimo napako. To storimo tako, da se ustavimo in se pogovorimo o mejah, spoštovanju ali težavi, ki je v ospredju.
Kakšne so slabosti starševstva tipa C?
Za starše, ki so bili vzgojeni v prepričanju, da struktura pomeni uspeh ali da mir pomeni nadzor, je ta tip starševstva lahko zahteven. “Ravnovesje zahteva vajo. Na koncu je najtežji del starševstva tipa C najprej uravnavati sebe, a prav v tem je tudi njegova moč,” je pojasnila Groner. Poleg tega ljudje včasih starševstvo tipa C napačno razumejo kot permisivno ali zanemarjajoče. “Starši tipa C še vedno postavljajo meje in jim sledijo. Le da to počnejo brez sramu, panike ali togosti,” je še povedala.
Ko otrok krši pravilo, starš tipa C tega ne ignorira, hkrati pa tudi ne dela iz miši slona. Uveljavi jasne meje in dosledne posledice, hkrati pa ohranja odnos. “Starševstvo tipa C je včasih napačno razumljeno kot ‘nezanimanje’ ali ‘prevelika popustljivost’, zlasti pri starejših generacijah, ki so k starševstvu pristopale drugače,” je dodala McQuaid. Poudarila je, da se starši ne bi smeli preveč omejevati z oznakami, saj nihče ne sodi popolnoma v en sam predal.
“Starševski slogi so oblikovani s temperamentom, preteklimi travmami, nevrodivergentnostjo, kulturo, dostopnostjo in viri,” je povedala McQuaid. “Najpomembnejše je, ali je slog vzdržen, čustveno varen in usklajen z vrednotami družine.“
