Najnovejši izsledki raziskav kažejo, da ima do 25 % šolskih otrok težave pri izreki glasov, pri 1-2 % vztrajajo tudi v kasnejših življenjskih obdobjih.
Pri otrocih se v času razvoja občasno pojavijo govorne-jezikovne motnje, ki jih lahko rešijo s pomočjo strokovnjakov. Najnovejši izsledki raziskav kažejo, da ima do 25 % šolskih otrok težave pri izreki glasov, ki nato v kasnejših življenjskih obdobjih vztrajajo pri približno 1 – 2 % oseb. Približno 7,5 % otrok pa ima razvojno jezikovno motnjo, za katero je značilno, da težave pri področju priklica besed, oblikovanja povedi, razumevanja navodil in vprašanj vztrajajo celo življenje.
Logopedinja Sabrina Cirman, ki skupaj s sodelavkama vodi spletno stran Logopedski kotiček, svetuje, naj v primeru kakršnegakoli odstopanja v razvoju govorno-jezikovne komunikacije pri svojem otroku ne čakajo z obiskom logopeda. Pri približno 70 % otrok, ki imajo v zgodnjem obdobju zaostanek le v razvoju govornega izražanja, namreč lahko pride do premostitve zaostanka.
Razloži še, da je obisk logopeda nujen, ko so prisotna odstopanja pri usvajanju mejnikov razvoja govorno-jezikovne komunikacije ali pa kadar so starši zaskrbljeni glede otrokovega razvoja govorno-jezikovne komunikacije. “Tudi tisti malčki, ki premostijo zaostanek brez pomoči logopeda, lahko kasneje v razvoju izkazujejo določene težave na različnih področjih razvoja govora in jezika, pri čemer je ponovno potrebna logopedska obravnava,” nam pojasni.
Otokom je priporočljivo brati slikanice
Spletno stran Logopedski kotiček so ustanovile prav zaradi naraščajoče potrebe staršev po dostopnejših informacijah o razvoju govorno-jezikovne komunikacije predšolskih otrok in konkretnih napotkih za spodbujanje komunikacije, govora in jezika v predšolskem obdobju. Namenjena je predvsem staršem predšolskih otrok, ki se želijo seznaniti z nevrotipičnim razvojem govorno-jezikovne komunikacije in z načini, kako otroke čim bolj podpreti v tem razvoju.
“Starši naj otroku služijo kot čim boljši govorni model; upoštevajo naj otrokovo stopnjo razvoja govorno-jezikovne komunikacije in se ji skušajo čim bolj približati v smislu količine govora oziroma dolžine izjav. Otroka naj v govoru ne popravljajo, temveč za njim artikulacijsko in slovnično pravilno ponovijo, kar je povedal, s čimer mu nudijo pravilen model govora, hkrati pa preverijo, ali so otroka dobro razumeli in mu na ta način tudi sporočijo, da jim je pomembno, kaj jim je želel povedati,” napotke deli strokovnjakinja.
Svetuje, da se morajo starši z otrokom čim več igrati na tleh, saj so tako usmerjeni eden proti drugemu in na isti višini. Otroci se na ta način učijo govora tudi tako, da opazujejo njihov obraz. Prav tako starš lažje vidi, ko mu otrok želi nekaj sporočiti in kaj otroka zanima, posledično bo lažje sledil njegovi igri.
Logopedinja staršem priporoča še, naj skupaj z otrokom berejo slikanice, pri čemer morajo vselej slediti otrokovemu interesu. Besedilo lahko skrajšajo in prilagodijo otrokovi trenutni stopnji razumevanja govora in jezika. “Predvsem pa naj se izogibajo prekomerni uporabi zaslonov, ki imajo dokazano škodljiv vpliv na razvoj govora, komunikacije, socialne interakcije, motorike in pozornosti,” je jasna sogovornica.
Vaje pred obiskom logopeda so odsvetovane
Na tem mestu logopedinja odsvetuje, da se starši pri otrocih z motnjami izreke že pred obiskom logopeda doma trudijo, da bi otroku pomagali pri tem, da bi določen glas pridobil ali pa izgovarjali na pravi način. Ob tem pa uporabljajo vaje, ki so jih našli na spletu ali pa jim je te vaje predala druga oseba.
To pojasni z besedami, da je logopedska obravnava motenj izreke vselej individualizirana in so vaje prilagojene vsakemu otroku posebej: “Na spletu starši najpogosteje najdejo vaje za urjenje govoril, na primer tleskanje z jezikom, oblizovanje in tresenje ustnic, ki dokazano nimajo pravega učinka na izboljšanje izreke glasov in jih v obravnavi motenj izreke niti ne uporabljamo.”
Vaje, ki jih priporoča, kadar ima otrok motnje izreke in jih starši že pred obiskom logopeda lahko doma izvajajo, so vaje slušnega razlikovanja med pravilno in napačno izreko. Eden izmed možnih primerov je, da starš pove isto besedo z napačnim in pravilnim glasom, otrok pa pove, kdaj se je starš zmotil. “Predvsem pa je pomembno, da starš otrokove motnje izreke ne izpostavlja in ne zahteva, da pravilno ponovi določen glas ali besedo, saj lahko to negativno vpliva na otrokovo samopodobo,” še poudari Cirman.
Medtem ko so starši večinoma razumevajoči in jih zaradi odstopanj na področju razvoja govora ter jezika ne zaničujejo, je drugače z ostalimi ljudmi. Ker se občasno dogaja, da so nekateri otroci s strani vrstnikov zaradi govornih motenj deležni zasmehovanja, je pomemben del logopedske obravnave tudi pogovor z otrokom, kako se v tovrstnih situacijah odzvati.
