Pri posameznikih, ki so v družini doživeli travmo, njen vpliv pogosto čutijo tudi, ko so odrasli.

Psihoterapevtka in avtorica, specializirana za podporo žrtvam travme ter skupnosti LGBTQ+ Kaytee Gillis, je za Psychology Today spregovorila o svoji izkušnji pri delu z njenim pacientom Donovanom.

Donovan se namreč ni mogel otresti vpliva svoje preteklosti in se je znašel v stanju obupa ter frustracije. Ker sam ni mogel več nadaljevati, se je prenehal truditi. Ta notranji boj je bil posledica krmarjenja skozi starševstvo in poskus osvoboditve od travme iz otroštva. Donovan se ni mogel otresti vpliva svoje preteklosti. V stresnih obdobjih se je pogosto zatekel k nezdravemu vedenju in komunikacijskim vzorcem, ki se jih je priučil v otroštvu.

Zaradi tega je trpel tudi njegov odnos z najstniškim sinom. Prihajalo je do pogostih prepirov in do nasilnih izpadov. Ker je želel prekiniti ta začaran krog, se je odločil za terapijo.

Družinska travma se nadaljuje v odrasli dobi

Pri posameznikih, ki so v družini doživeli travmo, njen vpliv pogosto čutijo tudi v odrasli dobi, poroča Psychology Today. To lahko precej vpliva na njihovo sposobnost negovanja in razvijanja zdravih odnosov z lastnimi otroki, zlasti v obdobjih povečanega stresa.

Mehanizmi soočanja, ki so se razvili kot odgovor na travmo iz otroštva, se običajno znova pojavijo, zaradi česar je spreminjanje ustaljenih vzorcev velik izziv. Pri mnogih posameznikih lahko starševstvo služi kot katalizator za ponovno obujanje bolečih spominov in soočanje z nerazrešenimi težavami iz preteklosti.

Prositi za pomoč je pohvale vredno dejanje in ključni prvi korak proti pozitivni spremembi. Namesto da bi podlegli sramu, priznajte pretekle napake in pokažite pripravljenost za izboljšave ter ustvarite temelje za nadaljnji razvoj.

Preteklost vpliva na način starševstva

Potrebno je razumeti, da posameznikova preteklost vpliva na njegov način starševstva. Čeprav popoln pristop k starševstvu ne obstaja, je priznavanje napak in učenje iz njih ključnega pomena. Pretekle izkušnje, polne ljubezni disciplino in družinsko dinamiko oblikujejo način, kako posamezniki komunicirajo z lastnimi otroki.

Nezdravi vzorci, kot so težave pri soočanju s čustvi, spopadi z avtoriteto ali izzivi pri oblikovanju zdravih odnosov, pogosto izvirajo iz nerazrešene travme.

Tukaj je osem načinov, kako lahko družinske travme iz otroštva vplivajo na starševstvo:

– težave pri uravnavanju čustev, zlasti jeze in frustracije, kar posledično ovira zdrave čustvene odzive;

– želja po avtoriteti, kar vodi do nedosledne ali odsotne discipline ter nezdrave dinamike med staršem in otrokom:

– izzivi pri ustvarjanju zdravih odnosov zaradi preteklih izkušenj nezdravih družinskih odnosov;

– nagnjenost k pretirani zaščiti, ki lahko duši otroka in ovira čustveno rast;

– mentaliteta žrtve, to je pogosto pri odraslih, ki se počutijo kot žrtve svojih otrok, čeprav so oni tisti, ki imajo moč;

– postavljanje otroka v vlogo nadomestnega zakonca ali čustvenega skrbnika; to lahko vodi v nezdravo retravmatizacijo tistih, ki so v otroštvu doživeli zlorabo, kar vodi do regresije v vedenju in čustvih;

– velik strah pred nadaljevanjem nezdravih vzorcev iz vzgoje, kar posledično privede do izogibanja starševstvu.

Zavedanje težav in strokovna podpora sta ključnega pomena za premagovanje teh izzivov. S terapijo in vajami se lahko oseba pozdravi in osebnostno napreduje. Podoživljanje bolečih spominov je lahko strašljivo, vendar je to nujen korak, v kolikor želite prekiniti krog disfunkcionalnosti in z otroki vzpostaviti zdrav odnos.