Tako alkoholizem v družini vpliva na razvoj otroka

Kako alkohol in alkoholizem v družini vpliva na razvoj otroka, smo se pogovarjali s specialistko zakonske in družinske terapije prof. dr. Barbaro Simonič.

Da je v Sloveniji kultura pitja alkohola že od nekdaj prisotna, vemo. Nanjo kaže tudi Valvasorjev citat: “Kjer ni vina, ni veselja,” nenazadnje imamo vinu posvečeno celo državno himno.

Toleranca do alkohola je pri nas zelo velika, o njem, kot težavi, pa se govori, le poredko, je prepričana prof. dr. Barbara Simonič, specialistka zakonske in družinske terapije ter predavateljica na Teološki fakulteti. V Sloveniji je alkoholizem eden od najpogostejših družbenih problemov, ki zlasti majhnemu otroku predstavlja ogromno stisko. To je težko ubesediti. Kako alkohol in alkoholizem v družini vpliva na razvoj otroka, lahko preberete v spodnjem intervjuju.  

V Sloveniji ima težave z alkoholom okoli 10 % odraslega prebivalstva. Zakaj je v Sloveniji toliko odvisnosti od alkohola? Se o njej vselej odkrito govori?

Včasih se še preveč odkrito govori o alkoholu, manj odkrito pa se govori o alkoholizmu. V naši družbi se zdi, da se včasih prav pričakuje, da bomo razpravljali o alkoholu. Dejstvo je, da je alkohol povsod prisoten. Pravzaprav si dojet za čudnega, če zavrneš kozarček alkohola ob praznovanju rojstnega dneva ali katerega drugega posebnega dogodka. Res pa je, da vsega ne smemo povezovati z alkoholizmom. To je skrajna oblika nevarne rabe alkohola, ki spreminja zavest, odnose, vpliva na zdravje in nenazadnje tudi na učinkovitost vsakodnevnega delovanja posameznika.

Stanje in posledice opitosti se kažejo na različnih nivojih. Vedno gledamo na psihološko zasvojenost in potrebo, zaradi katere nekdo potrebuje alkohol. Nekateri ga potrebujejo, da se v družbi lahko povežejo in vzpostavijo pogovor. Spet drugi, da se sprostijo. Alkohol deluje na možgane kot pomirjevalo in sprosti tisto, kar so zavestni filtri prej uspeli zaustaviti. Ljudje pogosto poročajo o tesnobi in občutku manjvrednosti, na kar raba alkohola včasih pozitivno vpliva. Na ta način otopi določeno psihično bolečino.

Če strnem; alkoholizma v Sloveniji je zagotovo preveč, še več pa je rabe alkohola, ki hitro preraste v psihično potrebo in ni več le sredstvo za druženje.

Posledično je vsak tretji otrok otrok alkoholika oziroma je vsak tretji živel v skupnem gospodinjstvu z osebo, ki je problematično pila. To so res visoke številke …

Številko so res visoke. V naši raziskavi, ki je sicer ne moremo posploševati na območje celotne Slovenije, saj je vključevala le 600 udeležencev, se je skoraj polovica identificirala kot odrasle otroke alkoholikov. Se pravi, da so živeli v družini z enim ali obema staršema alkoholikoma. Morda se vse do omenjene raziskave tega sploh niso zavedali in so s pomočjo kriterijev prišli do zaključka, da je tudi v njihovem otroštvu šlo za prekomerno rabo alkohola.

Kot ste prej omenili, ima v Sloveniji približno 10% odraslega prebivalstva težave z alkoholizmom in je vsak tretji otrok otrok alkoholika. Če dodamo še vse ožje družinske člane, znance se številke najmanj potrojijo.

Kakšno je pravzaprav otroštvo otroka, ki ima starša alkoholika (enega ali oba)? Lahko sploh govorimo o otroštvu, ali morajo na hiter način odrasti?

Velikokrat gre za dvojnost; so trenutki, ko je otrok res lahko le otrok, a tudi tiste trenutke mu po navadi kradeta skrb in zaskrbljenost, vezan na dogodke doma. Otroci velikokrat poročajo, da so se končno lahko sprostili in je bilo stanje mnogo boljše, a ko so prišli domov, so se ponovno soočili z razočaranjem in bolečino. To otroka res izčrpava.

Druga stran zgodbe pa so otroci, ki so močno vpeti v alkoholizem njihovih staršev. Ti včasih sploh niso več funkcionalni. Otroci morajo poskrbeti za najbolj osnove stvari, kot so kuhanje, plačilo položnic, skrb za mlajše sorojence … Velikokrat je prisotno tudi fizično nasilje, tako da so starejši otroci primorani igrati varnostnika. V teh primerih otroštva res ni, saj so otroci prisiljeni na hitro odrasti.

Prežema jih občutek, da česa niso sposobni storiti, ali da storijo premalo, kar pa je povsem normalno, saj to ni delo otroka. Čeprav so v tistem trenutku mnenja, da so sposobni skrbeti za svoje starše, je to čista iluzija.

Otroci radi začnejo verjeti v nekaj, kaj jim olajša preživetje. Denimo, da imajo nad nečim kontrolo. To jim daje občutek varnosti. A navznoter ostaja občutek izropanosti in negotovosti, ter močan občutek, da enostavno niso zadosti.

Razvijejo obrambne mehanizme, saj doživljajo veliko borbo tudi znotraj sebe in svojih občutkov, kajne? Kako obnašanje pripisujemo otrokom iz odvisniških družin?

Univerzalen model ne obstaja. Notranja stiska, ki je vselej prisotna, se kaže na različne načine. Otroci lahko notranje stiske zelo internilizirajo in so zaradi tega razdiralni, nemirni, ne zmorejo se osredotočiti, imajo težave v medosebnih odnosih, so zelo napeti in jih vsaka stvar hitro vznemiri. Na vse to se lahko odzovejo z agresijo, neredko tudi do sebe. Nimajo nekega zunanjega regulativnega mehanizma, staršev, ki bi jih v čustvenih situacijah znali pomiriti. Starši so pravzaprav vir vsega stresa. Ker je otrok še nezrel, gre s temi občutki v svet. Čustveno in vedenjsko lahko zato deluje odklonilno.

Na drugi strani pa imamo otroke, ki si želijo ostati neopaženi, zaprti vase. Vsem poskušajo ugajati in stremeti k temu, da s strani okolice prejmejo pohvalo, priznanje. Venomer se prilagajajo in na nek način ljubezen kupujejo. Ti otroci čisto zatrejo lastno ustvarjalnost in želje, saj hrepenijo le po sprejemanju okolice. Na koncu jim je težko pokazati, kdo sploh so, saj živijo v strahu, da njihov pravi jaz v družbi ne bo sprejet.

Otrok izgubi tudi varno zavetje in zavetnika, saj se v lastnem domu ne more na nikogar zanesti.

Če je v otrokovem domačem okolju prisotnega veliko alkohola, je škoda vselej ogromna. Otrok začne graditi občutek, da se ne more zanesti na starše. Prevzema ga občutek splošne negotovosti. Otrok med odraščanjem potrebuje potrditev, da se na družino lahko zanese. Kam pa kot otrok sploh lahko greš? V naši naravi je, da se v stiski zatečemo k družini, staršem. Pojavi se parodoks, če so starši zaradi alkoholizma vir največjega zla, po drugi strani pa te narava vleče nazaj k njim. V otrocih se ustvarja huda notranja napetost.

Se pogosto zgodi, da otrok nase vleče krivdo in sebe vidi kot vir težav svojih staršev?

Gre za čustveno zlorabo otrok. Odrasel, ki ne prizna, da ima težave z zasvojenostjo, lahko krivdo hitro prenese na otroka, v smislu: ‘Ti si kriv, ker si domov prinesel slabo oceno!’ Otroci hitro začnejo čutiti krivdo, četudi razumsko vedo, da niso krivi. Krivda včasih deluje tudi kot faktor občutka varnosti: ‘Če sem torej jaz kriv za obnašanje mojih staršev, lahko tudi sam glede tega kaj storim.’ Na ta način začne žrtvovati sebe, se prilagajati. Seveda to ne prinese uspeha, saj početje staršev ni odvisno od otrok.

Kakšne posledice na otroku pusti odraščanje v takšnih okoliščinah, kako vpliva na njegov razvoj in delovanje v odrasli dobi?

Kar pogosto ostane, je občutek notranje negotovosti. Včasih se, posebej pri partnerskih odnosih, pokažejo podobni vzorci. Tudi če partner ni odvisnik, je mogoče čustveno podoben tvojim staršem in čustveno poustvarja dinamiko, ki si je vajen. Hrepenijo po tej dinamiki, ki se jim zdi domača. Velikokrat zelo potrpijo, se podredijo, a preden se tak patološki odnos prekine, mine veliko časa.

Za odrasle otroke pogosto rečemo, da so soodvisni in tiho podpirajo odvisnost, saj jih je preveč sram. Odnos s svojim partnerjem želijo ohraniti za vsako ceno. Veliko teh oseb tudi težko verjame, da jih ima nekdo lahko rad, vselej je prisoten nek dvom, velikokrat nastopi tudi ljubosumnost. Ne najdejo miru, ki bi ga v odnosu morali najti.

Verjetno je pomembno, da odrasel otrok alkoholikov travmo iz otroštva predela. Kako naj otrok predela travmo, če s strani staršev nikoli ni bila niti priznana?

Če nisi v stiku s tem, se zna zgoditi, da tega kot otrok sploh nisi zaznal, saj ni bilo tako grozno, ali pa si vse zanikal, saj te je bilo sram. Starše si želel ohraniti v idealizirani podobi z mnenjem, da prihajaš iz dobre družine. Na koncu morda celo podvomiš vase. Ko pa nato prejmeš podatek, da je v tvoji družini res bil prisoten alkoholizem, je videti, kot da bi se sestavljanka začela sestavljati.

Prvi korak je torej uvid oz. spoznanje, da so to bili trenutki, ko mi starši niso bili všeč in nisem bil v stiku z njimi. Poznam veliko primerov, ko se ljudje ne zavedajo, da je bil alkoholizem problem in so vse skupaj relativizirali. Sprva se situacija ni kazala kot neka huda travma, v obliki nasilja ali zanemarjenja. Lahko je šlo zgolj za priložnostno popivanje, a je bilo tega veliko. Ko to dejstvo postavimo v kontekst, sprevidimo, da nam je manjkalo nekaj drugega. Ne moremo pa seveda posploševati, da je bilo v vseh primerih odraslih oseb, ki so pri starših zaznali tvegano rabo alkohola, imeli travmatično izkušnjo in posledice.

Šele ko prejmeš zavedanje, da je ta možnost obstajala, lahko sam pri sebi začneš razmišljati, kako si se v luči tega razvijal, kakšne posledice imaš sedaj, kaj si ob svojih starših takrat doživljal. Otroci ob starših, ki jih vidijo opite, pogosto doživljajo gnus in strah. Otrok starša v takem stanju ne prepozna, kar ga spravi v stisko. Če se to kronično pojavlja, lahko pusti določene rane. Odrasli bi se morali zavedati, da je za otroka slika čisto drugačna kot za odrasle.

Omenili ste, da so (odrasli) otroci alkoholikov skrite žrtve alkoholizma, ki jih nihče ne vidi. Partnerja se še nekako vključi v zdravljenje, otroke pa zelo redko. Kako bi jih bilo po vašem treba vključiti v proces?

Sistematično se s to problematiko res ne dela, oziroma le v skrajnih primerih, ko pride do odvzemov otrok. Pomembno je, da si, če začutiš, da imaš težave, sam poiščeš pomoč. Velikokrat to ljudje res storijo, a zelo pozno, ko jih k temu prisili življenje. Morda tudi iz čisto drugega razloga, kot so neuspela razmerja ali psihične težave. Ne bi rekla, da je alkohol sam po sebi problem, problem so prej situacije, ki se v takih stanjih skreirajo. Če bo prisoten alkohol, bo družinska klima slabša, več bo konfliktov in nesoglasij. Problematične so pravzaprav okoliščine, ki jih alkoholizem ustvari.

Ima kasneje veliko otrok tudi samih težave z alkoholom, če se s travmo iz otroštva morda niso uspešno spoprijeli? Kako vlogo tu igra genetika?

Genetika dejansko kaže, da podedujemo nagnjenost k zlorabi substanc. Obstaja večja stopnja ranljivosti v razvoju odvisnosti, ne moremo pa tega seveda posploševati. Pitje alkohola je morda sprva zanimivo in zabavno, a se kmalu lahko razvije v telesno zasvojenost. Je tudi način regulacije čustvenih stisk in nato telesnih stanj. Velikokrat se vzorec zasvojenosti pri otrocih nadaljuje; morda v enaki obliki ali pa kaki drugi.